Uradno sem prvi materinski dan sem praznovala 2019. Ampak letošnji pa se mi zdi, da je šele prvi pravi zame. In menim, da bom prihodnje leto spet rekla enako.
Filmi, reklame, izpovedi drugih nam predstavljajo pravljično idejo o tem, kako se v trenutku, ko dobiš malo štručko v roke svet ustavi. Kako se razvije velika ljubezen na prvi pogled. Pa ni vedno tako. Sama sem bila v tistem trenutku bolj vesela, da je konec. Potem sem tri dni v porodnišnici z zanimanjem opazovala malo bitje. Devet mesecev je rastel v meni, pa mi je bilo še vedno neverjetno, da zdaj pa kar obstaja.
V naslednjih tednih in mesecih sva se spoznavala. Skozi mojo skrb zanj. Skrb, da je sit, previt, da dovolj spi. Skrb, da ne zamudiva vseh pregledov in mejnikov. Da ga slikam, ustvarjam spomine za kasneje. Nevede me je navduševal z vsakim osvojenim mejnikom, z vsakim nasmehom in vsakim korakom. Moja ljubezen do njega nima absolutne vrednosti ampak raste in raste vsak dan.
Kaj pomeni biti mama pa vidim iz izkušenj. Sem rekla, da si ne predstavljam, da bi 30x na noč vstala. In jo je bilo treba, sem kar lepo preživela. Sem rekla da si ne predstavljam kako bom prenesla izpad trme. Pa ga vsakič dokaj mirno prenesem. Marsikaj sem si preden sem bila mama mislila, da ne zmorem. Potem pa se situacija pojavi in kar zmorem. Najdem zadnje atome moči, zadnje procente živcev.
Ko je Luka prvič konkretno zbolel, nisem delala panike. Sem človek, ki racionalno oceni situacijo in se z njo sooči. Čustva dam brez težav na stran. Me je skrbelo? Seveda. Vendar nisem dovolila, da me to onemogoči. Ta predalček sem zaprla. In sva bila v bolnici in na koncu je bilo vse v redu.
Vsaka situacija z Lukcem ni imela nobene osnove iz preteklosti. Vse mi je bilo lahkotno, saj nisem imela zastavljenih nobenih norm in osnov. Zame in zanj je bilo vse prvič. Skupaj sva se učila en od drugega.
Fast forward.
Pa je prišla naša Julija. Tokrat je bilo popolnoma drugače. Vedela sem, kako je imeti otroka, kako je biti mama, kaj lahko pričakujem. No ja, mislila sem, da vem. In to, to me je popolnoma vrglo iz tira.
Za vsako situacijo sem že imela izkušnjo. Spomnila sem se kako se je Luka lepo dojil in nekako pričakovala, da bo v drugo isto. Pa ni bilo. In me je vrglo iz tira. Ko sva hodili okrog strokovnjakov in bolnišnic se je kar naenkrat na stežaj odprl predalček s čustvi, ki sem jih potlačila, ko je bil bolan Luka. In me je vrglo iz tira. Kar naenkrat sem vse doživljala dvojno.
Ampak na drugi strani pa ji tudi lažje pokažem ljubezen. Lažje se z njo igram, pogovarjam. Manj časa namenjam skrbi, če vse delam prav. Mnogo hitreje sem se začela zavedati, da sem njena mama. Ker sem vse to že trenirala z Lukcem.
Pridejo dnevi, ko se mi zdi, da bi bila lahko samo njuna mama. Da ne potrebujem drugega. In pridejo dnevi, ko komaj čakam, da grem nazaj v službo. Pa saj to je normalno, kajne?
Materinski dan mi bo verjetno vsako leto pomenil nekaj drugega. Vsako leto ga bom namreč praznovala z dodatnimi izkušnjami in spomini.
Še lani sem bila prepričana, da sem našla neko bajno skrivnost materinstva in vzgoje (ha ha). Zdaj pa ugotavljam, da je materinstvo kot vlakec v zabaviščnem parku. Enkrat gre gor, drugič gre dol in spet in spet. Edino pravilo je, drži se mama!