Zadnje čase veliko berem in razmišljam o spremembah. Parole kot so: “Naredi prvi korak do spremembe.” so mi po eni strani všeč, po drugi pa se zavedam kako zelo nesmiselne so. Predvsem vem iz svojih izkušenj, da do odločitve za spremembo ne boš prišel zaradi zunanjih vplivov temveč šele takrat, ko se boš sam tako odločil. Ko te bo tvoje življenje začelo tako zelo utesnjevati, da boš potreboval izhod. In prav sprememba je za zadnji izhod v sili. Očitno ne govorim o spremembi barve las ali menjavi garderobe. Govorim o spremembah, ki ti na glavo postavijo celo življenje. Ne le tebi ampak tudi vsem v tvojem življenju in tudi vsem, ki navidezno nimajo nič skupnega s tvojim življenjem.
Sem človek rutine. Tako kratkoročne vsakodnevne, kot dolgoročne. Šla sem po neki začrtani poti. Srednja šola. Check. Fakulteta. Check. Zaposlitev. Check. Poroka. Check. Potem pa kar naenkrat pri svojih 26 ugotoviš, da si dosegel vse, kar si si do takrat zadal. Da ti je zmanjkalo ciljev in da nisi prepričan, če je to življenje tako, kot si ga želiš živeti do konca. Ne le to. Ob misli na to, da je to življenje, ki ga boš živel do smrti, te stisne. Ne moreš dihati.
“Pa saj je vse v redu.”
In to te še bolj spravlja v obup. Vse je v redu. Nimam dovolj močnega vzroka, da si porušim svojo hišico iz kart. Kaj si bodo pa mislili? Kdo me bo podpiral? Nihče ne bo razumel.
Potem postaneš malo destruktiven in samodestruktiven. Trudiš se, da bi se sprememba zgodila sama od sebe. Da ne bi bil po kakšnem naključju ti tisti, ki si kriv za svoje lastne odločitve. Tako pač je. Storiti nekaj in stati za svojimi dejanji ni tako preprosto, ko si radi govorimo.
Potem pride še okolica. “Zakaj?” Redkokdo razume prav tvoje osebne stiske. Tvoje občutke in tvoja dejanja. Lahko razlagaš in razlagaš. Kimali bodo. Ampak na koncu, si bodo še vedno mislili svoje. Najbolj te lahko razočarajo prav tisti, za katere si bil prepričan, da ti bodo stali ob strani. Ker podpirati nekoga ob uspehih in odločitvah s katerimi se strinjaš je lahko. Ko gre za podporo v odločitvah s katerimi se ne strinjaš, pa se hitro konča.
Ko razdreš nekaj, kar se vsem okrog tebe zdi samoumevno marsikdo to vzame zelo osebno. Kar naenkrat jim zaseješ dvom v “srečno do konca svojih dni”. Nekako imajo vsi “resne” razloge za spremembo. Nesreča kot taka pa nekako nikoli ne pride zraven. Kot rečemo večkrat svojim otrokom: “Ne bodi žalosten. Ne jokaj.” In smo vsi razočarani, ker otrok tega ne zmore. Lahko si mislimo, da smo odrasli bolj razviti. Pa v samem bistvu nismo.
In potem se opogumimo. Oziroma v drugih besedah smo stisnjeni v kot do te mere, da izberemo zasilni izhod – spremembo.
Pa mislimo, da je to to. O ne, ne. Takrat se šele začne. Takrat ugotoviš na koliko nivojev tvojega življenja spremembe vplivajo. Takrat se moraš pomiriti sam s sabo, da je to edina prava pot, drugače se utopiš v lastnih dvomih.
Moja sprememba se je obrestovala. Če poenostavim, je moje življenje z eno odločitvijo postalo življenje, ki sem si ga želela živeti. Ni bilo lahko. Daleč od tega. Na svoje vmesno obdobje nisem ponosna. Ampak potrebovala sem to. Potrebovala sem tisti čas, da sem prišla do cilja. Do življenja, ki sem si ga želela.
Laura