Za danes sem imela v mislih eno drugo objavo ampak tole razmišljanje me razjeda že nekaj dni. S kolegico, katere mož prihaja iz Bosne sva imeli debato na temo jezikov. Nekako na temo na kakšen način se onadva soočata s tem in na kak način otrokoma privzgajata obe kulturi. Ona se doma pogovarja z otrokoma slovensko, mož bosansko. Praznujejo tako božič kot ramadan. In meni se je zdelo to prav navdihujoče. Mislila sem si kakšno širino bodo imeli njuni otroci.
Malo kasneje sem brala eno debato na temo učenja otrok tujih jezikov. Mame so se pogovarjale o tem, kdaj in kako otroka seznaniti s tujim jezikom. Odgovori so bili seveda čimprej. Angleščino gotovo, mogoče tudi nemščino. No, če nič drugega vsaj risanke morajo biti angleške, da se malo pripravijo. Spraševale so se o tem kdaj pričeti kakšen tečaj in oglasile so se tudi mame, ki živijo v zamejstvu in podale svoje mnenje, kako otroke učijo poleg tamkajšnjega jezika še slovensko. Vse lepo in prav.
Potem pa pride realno življenje.
En otrok v vrtcu drugemu nekaj reče po hrvaško, srbsko ali bosansko. In ta otrok potem to ponovi doma. Cela drama kako naj ljudje svoje otroke naučijo slovensko in da tuj jezik ne sodi v vrtec. Kaj si pa mislijo, ja živijo v Sloveniji, naj govorijo slovensko. Seveda mora govoriti tudi slovensko, ampak dajmo mu čas, da se nauči oboje.
Hodiš po trgovini in otrok reče mami, da zunaj pada kiša. In že se obrneta dve gospe in si šušljata med seboj češ kakšna mama pa je, da otroka niti slovensko ne nauči govoriti. Kar naj gredo potem nazaj dol, če se tukaj nočejo “asimilirati” (ta beseda mi je najboljša, ker veliko ljudi, ki jo uporablja sploh ne ve kaj pomeni).
Otroci do določene starosti nikakor niso sposobni ločiti dveh jezikov. Nisem strokovnjak in to ni dejstvo, samo moje opažanje. Že novorojenčki sicer bojda ločijo ritem materinega jezika ampak po mojih izkušnjah same ločnice ne znajo postaviti še kar nekaj let. Torej, če se postavim v situacijo. Sem slovenka in se s svojo družino preselim v tujino. V katerem jeziku bo pretežno tekel pogovor pri nas doma? V slovenščini. In joj kako lepo je to slišati. Ohranjajo našo slovensko kulturo tudi v tujini. Otrok bo znal slovensko in (npr.) nemško, kakšna super danost. Če pa je še oče anglež potem pa bo znal kar tri jezike že od začetka. Kako krasno.
Ko pa se enako dogaja pri starših iz držav bivše Jugoslavije, se dialog popolnoma spremeni. Ker nemščina in angleščina sta vredni več? Ker slišimo triletnika, ki ne pozna barv po slovensko, zna pa šteti po angleško in rečemo: “O bravo, tale je pa pameten.” Potem pa pride zraven otrok, ki zna slovensko in hrvaško, pa dobi komentar, da v Sloveniji pa govorimo slovensko in kar naj se lepo navadi kje se uporablja kateri jezik.
Ta hinavščina oziroma prikriti nacionalizem me grozno moti.
Da ne bom bolj papeška od papeža priznam, da kasneje med odraslimi menim, da se v javnih institucijah in v komunikaciji z ostalimi mora uporabljati slovenščina. Ampak po mojih izkušnjah se. Razen v primerih, ko je nekdo na novo priseljen ali pa ker je situacija takšna, da je splošno sprejeto, da lahko pogovor teče v kateremkoli jeziku. Moj ponos ni popolnoma nič ranjen, če mi nekdo razloži nekaj v kateremkoli jeziku. Dokler ga razumem. Šele kadar se od mene pričakuje, da bom v Sloveniji nek tuj jezik samoumevno razumela rahlo dvignem obrv.
Moj primer. Bila sem v Munchnu in šla v McDonald’s. Po par minutah hudega boja z nemščino me prodajalka pogleda in mi reče: “Daj, da pričamo po naše.” In sva se zmenili en, dva, tri. Se je kdo ob to spotaknil? Prav nihče. Pa sem bila jaz tista, ki v tuji državi nisem znala njihovega jezika.
Tudi Luka pobira angleščino. Seveda jo; iz pesmic, iz risank. In takrat ga samo pohvalim, popravim njegovo izgovorjavo in mu razložim, da po slovensko pa to pomeni to in to. Ali si zapomni in razume razliko? Dvomim.
Razmislite malo o tem in se poskušajte postaviti v podobno situacijo. Pa malo več strpnosti in malo manj ponosa in svet bo hitro lepši.
Laura
naslovna fotografija: Pexels.com