Ali poznate fenomen “prve palačinke”?
Pravijo, da se prva palačinka vedno pokvari. Ampak moja prva je izpadla perfektno.
Danes sem se lotila pisanja svojih porodnih zgodb in to kar vseh treh, saj je spomin grozna reč, ki te hitro zapusti in si želim, da čimprej zapišem kar se spomnim.
Luka je bil moj prvi otrok. Njegov nastanek je mejil na čudež, saj je premagal tudi hormonsko bombo jutranje tabletke in se odločil, da naju za nič na svetu ne bo zapustil.
Nosečnost je bila super. Prvi otrok, bila sem fit in se še do polovice zelo aktivno rekreirala. Trebušček me niti ni zelo oviral, notri pa se je lepo razvijal moj fantek. Po vseh krivuljah je bil vedno na zgornji meji, njegova glavica pa je vedno vsaj za dva tedna prehitevala.
Ko je prišel december je bil moj trebuh že kot ogromen planet okrog katerega vsi ostali krožijo. Presenetilo me je koliko podbojev lahko človek na dan zadane. Razen otrdevanja trebuha nisem imela posebnih težav, predviden datum poroda pa je bil določen za 27.12.
Že na prvem CTG-ju 17.12. mi je zdravnica presenečeno rekla: »A ne čutite tega?« Imela sem namreč že kar nekaj popadkov. Nisem prepričana koliko cm je bil MV že odprt, je pa po UZ ocenila, da je fant že kar konkreten, še bolj pa njegova glavica in, da bi bilo za moje telo najbolje, da se dogovoriva za sprožitev poroda s predrtjem ovojev. Seveda sem se strinjala, saj sem komaj čakala na našega fanta hkrati pa si nisem želela, da bi me presenetil na Božič ali kaj podobnega prav tako pa me je bilo grozovito strah, da bi se kaj začelo dogajati samo od sebe ali ponoči ali pa da mi voda odteče sredi trgovine. Dogovorili sva se za soboto, 22.12. zjutraj.
Tisto jutro mi je oče še skuhal kavo in prinesel sveže dobrote iz pekarne, potem pa me je odpeljal do porodnišnice. Srečo imamo, da je porodnišnica Trbovlje oddaljena slabih 5min in zato si je Simon lahko privoščil še nekaj ur spanja preden se mi je pridružil.
Ob 7.30 sem prišla tja, izpolnila vso papirologijo, opravila še CTG in se namestila v porodni sobi. Babica mi je razložila kako bo potekalo in pa izmerila moje boke. Besede: »Uff tole bo pa glih za glih« te nekaj ur pred porodom res ne razveselijo. Kmalu za tem je okrog 9.00 prišla moja ginekologinja in mi razložila potek. Predrtje ovojev je bilo praktično neopazno. Med klasičnim pregledom je z malim kaveljčkom nekaj naredila (čutila nisem nič) in kar naenkrat se je ulilo. Količina vode me je kot prvorodko ekstremno presenetilo. Mali je imel notri cel bazen.
Po tem sem poklicala Simona in skupaj sva čakala, da se kaj začne dogajati. Popadki so se naravno začeli krepiti vendar me kljub visokim številkam na CTG-ju ni nič pretirano bolelo. Malo špikalo. Besede babice so mi ostale v spominu: »Če ne boli, lahko tamle piše karkoli, ampak naredili ne bodo nič.« Predlagala mi je, da doda sredstvo za jačanje popadkov s čimer sem se strinjala. Okrog 12.40 me je začelo boleti. Ampak vse znosno. Potem pa se je bolečina stopnjevala. Na eni točki sem si zaželela protibolečinska sredstva, pa so me razočarali, da je prepozno.
Okrog 14.00 sem mislila, da tega ne morem več ampak to je samo pomenilo, da je mali fantek ob 14:20 prijokal na svet. Z merami 3860g, 52cm in obsegom glave kar 38cm, me je kar namatral. Kljub vsemu mi je bilo skoraj bolj neprijetno, ko mi je morala narediti en šiv, kot pa celoten porod. Mulček je že takoj pokazal, da bo veliki jedec in se priklopil, jaz pa sem kot prvorodka malo šokirala sestra, ker je mleko priteklo takoj.
Tako se je z najinim zlatim Lukcem začela zgodba družine (Mercina) Rak. Definitivno si takrat nisem mislila, da bom imela v roku treh let že tri male knedle.
