Pozdravljeni na najini poti. V naslednjih objavah se bom sprehodila skozi najino zadnje leto ob prenovi starejše hiše. Upam, da vam bo zanimivo.
Tega sama zase ne bi nikoli rekla ampak po vpogledu vase sem »creature of habbit«. Rada imam enake obleke, rutino, imam malo ampak dolgoletne prijatelje, uporabljam enak parfum in enak make-up. Zato mi zdaj ni čudno, da mi je ustrezalo življenje v mansardnem stanovanju v hiši svojih staršev, kjer sem tudi odraščala. Tam mi je bilo udobno. Seveda bi si želela marsikaj izboljšati, kar bi pomenilo določeno investicijo ampak kljub vsemu je bil to dom.
Ideja o selitvi mi je povzročala kar veliko tesnobo. Pa ne zaradi financ ali dela ampak zaradi spremembe. Spremembe lokacije, spremembe rutine, selitve iz domače hiše. Tudi, ko je Simon gledal hiše si nikakor nisem mogla predstavljati, da živim kjerkoli drugje. Novogradnja bi bila prevelik finančni zalogaj saj bi mogla najprej najti in kupiti parcelo. Pa smo spet pri lokaciji. Verjetno sem bila prav zato navdušena, ko sva izvedela, da je prazna hiša le dve ulici višje na »mojem« hribu. Hiša je bila baje prazna že več let in ker je veliko hiš v našem kraju iz tistega obdobja zgrajenih po enakih načrtih sem približno vedela, da je notranjost dobro razporejena. Pozanimala sva se kdo je lastnik hiše in kontaktirala njegovo hči, ki sem jo poznala že od prej in povprašala o prodaji. Nato je gospoda poklical Simon ampak ni dobil niti pozitivnega niti negativnega odgovora. In sva čakala in čakala.
Minilo je celo leto. Vmes se je rodil še Lovrenc. Gospod naju je poklical in kratko in jedrnato rekel: »Če jo želita, pridita na ogled.«
Hiša je imela ravno pravšnji vrt, ravno pravšnjo razporeditev in kvadraturo. Imela je tri sobe za tri otročke. Glavna orientacija proti jugozahodu – veliko svetlobe. Po ogledu in pogovoru z agentom sva se usedla v avto in en drugem rekla: »Dava ponudbo, ja?« In sva jo dala. Mislim, da sem se sama odločila da jo hočem že po prvi minuti, ko sva stopila notri.
Srečo sva imela. Srečo, ker je gospod cenil najino željo po družinski hiši bolj od kapitalizma in zaslužka in sprejel najino ponudbo, ki je bila konkretno nižja od cen hiš, ki so se prodajale v tistem času. Nato sva imela spet srečo. Simonovo stanovanje sva prodala in sicer za dvakratno ceno, ki jo je vložil. In še enkrat srečo. Dobila sva kredit z obrestno mero, ki je v trenutnih časih smešna. 1,6. To je trenutno nepredstavljivo.
Pa sva jo imela. Hišo iz leta (mislim da) 1978, ki je bila cca 10let prazna in potrebna konkretne prenove, kredit, tri zelo majhne otroke in omejen budget. Fun fun fun. Ampak toliko sreče na kupu menda že pomeni nekaj dobrega.
