Naša Julija je zadovoljen otrok. Ona ne joka. Ne joka ponoči, ne joka čez dan. Kvečjemu malo pojamra in zakriči. Ampak ona ne joka niti kadar je lačna.
Lukec je bil že od nekdaj veliki jedec. Kljub moji A- košarici, se na vseh sistematskih pregledih niso mogli načuditi: ”A samo dojite ga?”. Od začetka je lepo pridobival na teži, tudi ko je nastopil čas za uvajanje goste hrane je bil zelo navdušen nad vsem kar sem mu ponudila. Pri 8m je pojedel GH že toliko, da se je sam odstavil od dojenja in od takrat naprej in še vedno je pretežno vse. Celo najbolj ga razveseli brokoli in korenček. Poleg piškotov.
Ko se nam je pridružila Julija sem bila glede na izkušnje samozavestna: ”Mava midve to.” Dojila se je od prvega trenutka, ko sem jo dobila v roke naprej. In to lepo, mirno, na začetku na pol ure, nato na tri ure. Noč je prespala, jokala ni. Torej je otrok sit. Na prvem sistematskem pregledu je lepo pridobila ampak po novih standardih sva morali čez 14dni na kontrolo teže. Takrat pa šok. Dobila je premalo. Sva se še več dojili in še več pristavljali. Na začetku je lepo jedla, ko je bila sita, se mi je začela smejati. Flaške z načrpanim mlekom ni niti pogledala. In spet kontrola teže čez en teden in spet šok. Spet premalo. Ker so krvni testi pokazali povišan bilirubin so naju preventivno sprejeli na oddelek.
In sva bili tam; jedli, spali in se tehtali. “Ampak ta otrok poje pri 3m toliko kot novorojenček.. zakaj ne joka?” In jo je pregledal prvi zdravnik, ki je rekel takšna pač je. In jo je pregledala druga zdravnica in je rekla no mogoče bi bilo dobro to spremljati. In jo je pregledala tretja zdravnica in bila vsa zgrožena. “Vi sigurno nimate dovolj mleka!” Pa sem si vsak obrok črpala, da sem dokazovala, da je mleka na pretek. Pa sem ji poskusila dodati adaptirano mleko ampak ga je pljuvala ven. In to 5 različnih. Vodila tabele.. teža prej, teža potem, teža plenice vsake 3 ure. In še vedno nismo prišli nikamor. En zdravnik naj jo hranim vsakič ko pojamra, drug na tri ure, tretji na 4 ure.
Po tednu dni na oddelku ko nama niso naredili ničesar razen en kup preiskav brez rezultatov, sem prosila, da naju spustijo domov in jo bom tehtala doma (saj naju je Lukec že močno pogrešal in midve njega). Takrat me je zdravnica celo obtožila, da NOČEM dajati adaptiranega mleka, kljub temu, da otrok ne pridobiva na teži in da VZTRAJAM pri dojenju. Že tako na robu z živci sem se v joku obračala na medicinsko sestro, naj bo priča o tem, da sem hodila po dodatek, pa ga Julija noče. Po kar nekaj pregovarjanja in sestrinega tihega prikimavanja sva dobili odpustnico in napotnico za gastroenterologa zaradi jetrnih testov.
Pa sva šli še na pediatrično kliniko, pa spet niso ugotovili nič. V vmesnem času mi je od nervoze, črpanja in ne aktivnega dojenja mleko seveda šlo. In potem, en dan se je odločila, da je tudi AM kar v redu in začela jesti. Zakaj? Kako? Nimam pojma. Ampak že takrat sem ugotovila, da ima tale deklica kljub svoji mirni osebnosti zelo močno voljo.
S težo je vedno na spodnji meji. Ima pa noge kot manekenka in je z višino na zgornji meji. Od nekje že mora rasti, kajne? Ona ne bi jedla. Tudi goste hrane ne bi jedla. Vsaj ne na žličko. Pa ji dam plazma keks ali polovico žemlje in si mislim, da se bo vsaj naučila sama nosit v usta in požirati. Če nič drugega bo pa dobila čevap v roke.
Ne glede na vse pa imam občutek, da bo tale “nezahteven” otrok povzročil več sivih las kot Luka. Na stolčku za hranjenje raje protestira z zaprtimi usti, da ne bi slučajno uspela dobit notri žličke. In vztraja pri svojem. Vztraja 45min. Tudi, če ni jedla že 5ur, vztraja pri svojem. Upam, da bom uspela to trmo usmerit v pravo smer. Drugače nas čakajo hudi najstniški časi.

.
.
.
Naslovna fotografija Kelly Sikkema, Unsplash