Kaj jamraš, sej si/imaš [vstavi poljubno besedo]

Lajf

V današnjem času, nihče več ne zna sočustvovati ali pa je postal standard, da je treba vedno in tudi na silo ljudem dopovedat naj bodo zadovoljni s tem kar imajo.

Prvič, ko se spomnim, da mi je šlo to na živce je bilo v srednji šoli. Imam srečo, da je moja koža res nezahtevna.. moja negovalna rutina je voda. Ampak kot katerokoli drugo najstnico, me je en mozolj sredi čela res spravil v slabo voljo. Res je, proti tistim, ki so imeli težave z aknami je bila to malenkost ampak, če tega nisi vajen, te spravi v slabo voljo. “Kaj jamraš, saj maš samo enega!”. Fajn. Hvala.

Zdaj to opažam pri otrocih. Oba načeloma lepo spita. Spita praviloma celo noč (recimo, da je 5:30 že jutro). Ampak pride obdobje par dni, ko se zbujata oba. Seveda takrat jamram, ker sem 20x vstala in sem utrujena. In prvi odgovor je: “Kaj jamraš, jaz/moja sodelavka/moja sestra že dve leti ne spi!”. Ok, razumem in sočustvujem ampak a je zato moja situacija meni kaj manj zahtevna?

Moje razmišljanje naprej pa o izrazu “First World problems.” Praktično zaradi česarkoli pojamramo bo vsaj nekdo rekel: “Joj res ti je težko, ko imaš First world problems.” Popolnoma se zavedam, da gre veliko ljudem slabše in tudi veliko ljudem boljše. Verjetno je na svetu tudi precej takih, ki stvar vržejo stran namesto operejo (jaz nisem med njimi – kljub skušnjavi sem posodo pomila). Ampak to ne pomeni, da je vsaka težava banalna. Vsaj ne tistemu, ki se z njo sooča.

Te objave sploh nisem hotela tako začeti. Moj začetek je bil: “Kaj jamraš, sej si suha.” Pred Lukcem sem bila najbolj fit v življenju. Ene se v nosečnosti zredijo 20kg, druge 2kg. Jaz sem bila pri 13kg nekje vmes. Vmes sem shujšala in se potem pri Juliji spet zredila 13kg. In spet sem shujšala. Moj metabolizem je tak, da pač vse kar sem dobila gor, gre tudi hitro dol. Ampak pri vsem tem, mišice niso ostale. Ko se pogovarjam s katero, ki ji je res od poroda precej kilogramov še ostalo (pa nič zato), mi je prav nerodno reči, da si želim kako kilo shujšat in se malo utrditi, da se bom dobro počutila v svojem telesu. “Joj, kaj govoriš bedarije, saj si suha. Glej mene, ko moram shujšat 10 kil.” Fajn. Hvala. Razumem, da je je generalno gledano nekomu 10kg neprimerno več, kot moji dve ampak gre se za počutje v svojem telesu. Dokler se ne pogledam v ogledalo in sem zadovoljna, bom jamrala. Pa me nič ne briga a za 1kg al za 5kg al pa sam zato, ker nočem, da mi (tudi če v primerjavi s kom drugim minimalno) visi trebuh čez hlače!

Danes grem prvič od ne vem kdaj na krožno vadbo. Upam, da preživim in da ta prispevek ni zadnji.

2 thoughts on “Kaj jamraš, sej si/imaš [vstavi poljubno besedo]”

  1. AMEN!! Moj “zredila sem se kot prašič in to ni več za nikamor” ni isti kot od nekoga, ki mogoče nikoli ni imel postave kot jaz, verjetno mi še prej opazmo tisto malo extra (ki je absolutno preveč extra!!!) 🤷🏼‍♀️

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *