Po objavi ene fotografije, kjer sem poleg ostalega napisala, da z Julijo ne smeva uporabljat nosilke, sem dobila kar nekaj vprašanj: “Zakaj pa ne?”
Torej, že nekaj časa opažam v raznoraznih skupinah odpor mamic ali pa bodočih mamic do vodenja njihovega otroka v razvojni ambulanti. Večinoma je kaj na temo: “Saj z njim ni nič narobe.”, “Gre pač v svojem tempu.”, “Sej so še vsi shodili, bo pa tudi moj.”, “Ima pač svoj način.” in podobno. To se mi je vedno zdelo precej nenavadno. Naj pojasnim.
Luka je že zelo hitro zelo lepo pasel kravice. Ker je bil moj prvi otrok, vsi (vključno s pediatrinjo) pa so govorili “O kako močen fant!” se mi je zdelo to celo super. Potem sem začela opažati, da glavico močno upogiba nazaj (med dojenjem, med spanjem, med jokom) in upogiba hrbet. Celo do te mere, da ga je bilo ostalim težko pestovati. Pa sem začela raziskovati.. ker na splošno nisem navdušenec nad google mamami, ki običajno vedo več od pediatrov, sem to omenila na naslednjem sistematskem pregledu in prosila za napotnico za razvojno ambulanto. Pa mi je le odvrnila: Narobe ga nosite, poglejte si kak video!” In sem raziskovala sama naprej. Naposled sem se vseeno samoplačniško obrnila na nevro-fizioterapevtko in sva šla na prvi pregled. Fizioterapevti (mi je pojasnila naša zdajšnja Julijina) imajo svoje oznake in sicer pluse. In za Lukca si je označila ++. V trenutku, ko sva stopila k njej je opazila da ima hipertenzijo v ramenih in rahlo hipotonost v trebušnem predelu. Ta kombinacija je bojda precej pogosta.
Na naslednjem sistematskem pregledu sem zopet prosila za napotnico in je zopet nisem dobila. Pa sva hodila samoplačniško (80€ ena terapija). Po recimo 8 terapijah in koreniti spremembi v mojem obnašanju (handling, nič nosilke, nič plavanja…) se je stanje izboljšalo in skupaj sva prišli do zaključka, da fizioterapije ne potrebuje več. Danes, pri 2 letih in 2 mesecih je Luka tako okreten in motorično spreten, da se lahko postavi ob bok tudi komu ki je kakšno leto starejši (Ja, hvalim ga :)).
Fast forward. Pride Julija. Čisto drug otrok. Drobna, krhka in predvsem mehka! Meni se je zdelo končno vse “normalno”. Ker sem se spomnila kako se je Luka upogibal, sem si oddahnila. Mogoče se mi je zdelo, da je malo manj aktivna in da precej “plava” (na trebuščku z dvignjeni rokami in nogami) ampak ker nisem človek, ki bi otroku postavljal časovno omejene mejnike, se s tem nisem posebej ukvarjala. Potem pa prideva na sistematski pregled in reče zdravnica (druga!), da je rahlo nesimetrična in prepočasi povleče glavico za seboj in, da naju bo za vsak slučaj napotila v razvojno ambulanto. Brez heca, zahvalila sem se ji po mojem ene 100x. Končno se je nekdo potrudil, jo pregledal in ob najmanjšem sumu napotil h strokovnjaku. Aleluja. In sva šli na pregled v razvojno ambulanto. Tam so jo pregledali od glave do pet in odločili, da Julija hipotona vendar stanje ni tako resno, da bi potrebovala fizioterapijo ter nama dali napotke za naprej. In sva ponavljali handling in delali “vaje”. Na žalost je bilo to obdobje korone in do kakih telovadb z malčki nisva prišli. Potem sva šli spet na kontrolni pregled. Zaradi borb s hranjenjem, je razvila še rahlo hipertezijo (zaradi odmikanja glavice nazaj) in napotila naju je na nevrofizioterapijo. Spet.. po vseh borbah z Lukcem sem bila srečna, da jo bodo pregledali strokovnjaki in nama pomagali pri premagovanju te ovire.
Na nevrofizioterapiji dela vaje z njo terapevtka, meni pokaže, razloži, da vse napotke za domov, kar pa je meni najpomembneje pa je, da spremlja njen razvoj in napredovanje. Sama žal ne bi opazila, da je karkoli narobe. Še celo zdelo bi se mi super, kako je gibljiva in mehka.
Julija bo prihodnji teden stara 8m. Trenutno se še ne plazi in ne kobaca, prav tako še ne sedi samostojno. Pa nič zato. Glasno se krohota Lukcu, ko zganja norčije in v vseh možnih tonih in frekvencah zna “zapeti in kaj povedati”. Vsak v svojem tempu. Vem in pomirja me pa, da njen razvoj spremlja strokovnjakinja na svojem področju. Pravi, da stanje ni kritično. Da v kolikor se nihče ne bi “posebej” ukvarjal z njo, bi morda le razvila kakšen nepravilen vzorec in bila “malo štorasta”. Ampak zakaj ji ne bi poskušala zagotoviti optimalnih pogojev za razvoj? Zakaj bi zavračala pomoč strokovnjakov? Zato, da ne bi kdo mislil, da je z njo kaj narobe?
Mamice! Če vam napišejo napotnico za razvojno ambulanto… tudi, če mislite, da z otrokom ni nič narobe, recite hvala in sprejmite zastonj nasvete in “telovadbo”. Jaz sem enkrat precej plačala, tokrat pa sem zadovoljna, da mi krije to ZZZS.