Med študijem sem se precej ukvarjala z organizacijo in izvedbo arhitekturnih otroških delavnic pod okriljem Centra arhitekture Slovenije in pa Pionirskega doma. Delavnice so bile za različne starostne skupine, generalno od 6.let naprej (šolski otroci) in so zajemale tematike, ki se tičejo arhitekture, prostorov in tudi bolj abstraktne o svetlobi, teksturah in podobno. Če vam bo ta tema zanimiva, z veseljem predstavim katero od delavnic, ker so večinoma primerne tudi za izvedbo doma in precej nezahtevne kar se tiče materiala.
Zgornji odstavek sem napisala zato, da vam predstavim od kje mi sploh izkušnje z delom z otroki in včasih tudi s starši. Se pa današnja tema nanaša predvsem na nas starše in naše usmerjanje in omejevanje otrok pri svobodnem ustvarjanju. Nikakor ne trdim, da sem kakšen strokovnjak na tem področju, še manj psiholog.
Včeraj sva z Lukcem izdelovala lončke za sajenje zelišč. Ko sva odpirala paket, sem si že v glavi zamislila kakšni bodo ti lončki, kako lepo bodo izgledali v kuhinji in se sama veselila ustvarjanja. Potem pa sva začela z ustvarjanjem. Najprej sem ugotovila, da Lukcu samo bela barva ni najbolj zanimiva in že sem potegnila iz škatle še tempera barve, da jih je mešal zraven. Lončki so pobarvani na pol, nikakor do nobene črte in še manj enakomerno. Ampak sem mu dovolila ustvarjati in z veseljem gledala njegov ponosen izraz, ko je rekel “Evo, je že.” čeprav je bil lonček samo malo popackan z barvo. Približno tisočkrat sem se ugriznila v jezik, da mu ne bi rekla “Tukaj ne smeš.”, “Daj še tam do konca pobarvaj.”, “Kaj če bi naredil tukaj kakšno piko.” “Ali ne bi bil rumen lepši?”.
Ko sem pisala objavo za IG sem se res malo nostalgično spominjala študentskih časov in delavnic. Ko še nisem imela svojih otrok. Že takrat sem vedno s hudo muko gledala starše, ki otrokom stojijo za hrbtom in govorijo “Do črte moraš.”, “A ni sonce rumene barve?”, “Rožice pa res niso črne.” “Daj, ti bom jaz pokazal/a.” In na koncu je privedlo do tega, da je bila risba nedokončana, otrok pa slabe volje in nezainteresiran za katerokoli drugo dejavnost.
Ob vsaki takšni izjavi sem globoko vdihnila in prijazno predlagala, da starši naredijo obhod še po drugih delavnicah pogledat kje bi bilo za njihove otroke zanimivo za naslednjo postajo. In so šli. In otroku se je videlo, da mu je padlo z ramen breme saj si je šele takrat upal začeti ustvarjati. Seveda se je vse podrlo, ko je prišla mama nazaj in je bil prvi komentar “Joj, tole pa ni prav lepo. Lahko bi se bolj potrudil.”
Sama nisem na delavnicah nikoli otrok omejevala z nekimi normami in navodili. Nekako okvirna navodila ja, vse ostalo pa ne. Tudi, če je bilo navodilo za delavnico, da naj narišejo hišo z okni, pa je nekdo narisal drevo sva se pogovarjala čigava hiša pa je drevo in na koncu je bil izdelek prav toliko vreden kot od tistega, ki je narisal pravilno hišo z rdečo streho, dvema oknoma in vrati (saj si predstavljate kakšno). In še z rožami na okenskih policah.
Pri otroškem ustvarjanju ne obstaja prav in narobe. Tudi pri starejših otrocih ne. Recimo pri tistih v devetem razredu, ta “odraslih”. Njih sem se bala. Prepričana sem bila, da jim bo vse “neumno” in “brezveze”. Potem pa so “mogli” ustvarjati. Imeli so priložnost in spodbudo, da so spet otroci. V časih, ko jih vsi silijo hitro odrasti, so lahko prosto ustvarjali kot otroci. Ker to so. In da ni pravil? Da ni pomembna kompozicija in barvni krog? Takrat so se popolnoma prepustili. Tudi največji frajerji, kljub začetnemu zavijanju z očmi.
Blazno zanimiv mi je tudi pojav, ko mame ponudijo otroku samo “lepe” pastelne barve. Da bo risbica res primerna za v bel okvir na lepi beli steni. Moje mnenje je, da je to absurd. Ne samo, da mu omejiš izbiro. Še huje. Izbire mu sploh ne predstaviš, da ti slučajno ne bi s svojo domišljijo kljuboval. Da sploh ne začnem o tem, da otroci morajo imeti na voljo vse barve in ne v pastelnih odtenkih, ker narava ne pozna pastelov, kot smo jih vzljubili mi. Ampak so pa lepi na steni, kajne?
Z omejevanjem otroške domišljije delamo kalup. Kalup za enake popolne otroke. Kjer so vsi glasbeno in likovno nadarjeni. Kakopak, saj poznajo note in poznajo barvni krog. Vsi imajo IQ nad 130 in vsi absolutno prevladujejo vsaj v enem športu.
Ko midva riševa in vzamem flomaster v roke, narišem sonce rumeno in listke na drevesu zelene. Vendar tudi, ko Luka z debelo črno barvico riše kroge (primerne prej za v grozljivko, kot za na steno) se ne obremenjujem s tem, še manj pa s tem obremenjujem njega. Otroka že od malega zapirati v škatlo s pravili kako je prav in kako narobe ustvarjati, gotovo ne bo prineslo nobene koristi. Super je, če nariše rumeno rožo z zelenim steblom. Ker to pomeni, da je dober opazovalec. Ampak prav tako je super, če nariše črno rožo z rdečim steblom.
Laura