Te besede sem slišala vsakič od medicinske sestre, ko sem poskušala razložiti, da Luka se je dojil in je lepo napredoval v teži in, da ne razumem kako to, da Julija ne pridobiva. Ironično je bil takoj naslednji stavek, da Julija ne ustreza splošnim krivuljam, ki določujejo koliko naj bi dojenček tehtal.
Povsod berem kako je skoraj prepovedano primerjati otroke med seboj. S tujimi sploh, sorojence pa tudi. Ampak meni se to ni zdelo nikoli nič takega. Ne gre za tekmovalnost ampak za primerjavo. En več govori, drugi je bolj spreten. Ne moj je boljši, tvoj je slabši. Večkrat pogledam slike Lukca v enaki starosti kot je Julija, da primerjam njun napredek. Zgolj primerjava, kot se primerjamo tudi odrasli med seboj. Bodimo iskreni in si priznajmo; nekdo je pametnejši, nekdo ima več smisla za logiko, nekdo ima več atletskih sposobnosti, nekdo je bolj prilagodljiv. Nismo si vsi enaki in še dobro, da je tako. Raznolikost dela svet zanimiv.
Vsi to počnemo. Ne tekmuješ, primerjaš. Zanima te, kje na gaussovi krivulji je tvoj otrok. Je morda pri čem v zaostanku? Drugje prehiteva? Na koncu dneva je dobro, da opazimo take stvari. S tem kasneje vidimo kam ga usmerjati ali obratno s čim ga ne siliti. Mnogokrat to lahko tudi pomeni, da s tem ugotovimo kakšno nepravilnost, ki se jo da popraviti, ki je morda celo znak za kakšno zdravstveno stanje, ki ga je potrebno omeniti pediatru. In če to delamo v nekem zdravem duhu mislim, da je le pozitivno.
Danes je svetovni dan sorojencev. In danes bom primerjala.
Midve z mojo sestro sva si res polarno različni. Različni na pogled, različni po postavi, različni v karakterju. Jaz sem impulzivna in vse delam na podlagi logičnih odločitev. Ona je umirjena in tehtna. Jaz sem glasna, včasih pretirano kritična in zamerljiva. Ona je stoična in diplomatska. Jaz jasno izrazim svoja čustva in mnenje. Ona raje zadrži osebne zadeve zase in jih predela sama pri sebi. Tudi pri najini vzgoji sta morala biti starša posebej previdna. Jaz sem boljša po kritiki, ona potrebuje pohvalo. Jaz sem potrebovala grožnjo in kazen, ona razumevanje in spodbudo. Sploh si ne predstavljam kako težko je moglo biti moji mami in očetu.
Vse kaže, da bom imela pri Lukcu in Juliji podobne izzive.
Začnem pri nosečnosti? Tu ni bilo nobenih večjih razlik. Noben od njiju mi ni povzročal nevšečnosti, slabosti, skrbi. Porod? Oba na hitro, pol ure. Edino Lukova glava.. joj teh 38cm je malo bolj bolelo.
Luka je vedno rad jedel. Kljub moji -A košarici se je redil kot buhtelj. Nikoli ne bom pozabila začudenih pogledov na sistematskih pregledih, ko so me najprej pogledali v dekolte (oziroma pomanjkanje le-tega) in previdno vprašali: “Izključno dojen je?” O Julijinih manekenskih ambicijah sem že pisala v prejšnjih objavah. Zato se ne bom ponavljala.
Luka je bil grozno zategnjen. Kravice je suvereno pasel že pri 1m. Nihče razen mene ga ni znal lepo pestovati, ker se je zategoval nazaj v lunico. Julija je bila mehka. Nežna in krhka. Prav veselje jo je bilo pestovati in nositi naokrog. No, pa sta na koncu oba pristala na fizioterapijah. Luka je pri 9m že suvereno stal ob opori in hodil sem in tja, Julija se še vedno ne kobaca, niti ne usede. Si je vzela čas.
Julija govori in se pogovarja in čeblja. In cvili in pove vse že zdaj. Čeprav je še ne razumem. Luka ni veliko čebljal in govoril. Celo s Simonom sva se tolažila, da ima do 3 četa še čas, da se kaj nauči. Pa naju je pri 18m presenetil in kar naenkrat znal vse.
Luka je bil osredotočen in vztrajen. Ko si je zadal misijo kabli pod mizo je tako dolgo vztrajal, da je prišel do njih. In vedno je. Julija prav s kraljevsko gracioznostjo pogleda ali se splača in si reče ne, ne rabim tega. Raje se igra s svojimi nogicami, ki so bolj priročno blizu.
Ko se je jokal, si Lukca lahko pomiril v 5min. Še zdaj se da vse njegove izpade trme lepo preusmeriti. Julija ne joka pogosto.. mogoče se je res jokala 15x v devetih mesecih. Ampak, ko pa se.. takrat pa nič ne pomaga. Takrat se je sposobna jokati 45min brez prestanka dokler ne naredit kot si je zamislila. To zna biti še zabavno v obdobju trme in kasneje v najstništvu. Prav predstavljam si situacijo, ko ji nekaj prepovem za kazen. Njen odgovor bo gladko: “Ok.”
Moja otroka sta si ekstremno različna, po drugi strani pa tako zelo podobna. Oba sta dobrovoljčka. Oba dokaj rada spita. Oba sta izjemno navdušena nad novimi stvarmi in nad glasbenimi inštrumenti. Noben od njiju ni prav posebej crkljiv. Oba imata rada nove ljudi in se ne bojita tujcev. In oba imata krasne modre oči v katerih se vsakič izgubim.
Upam, da ju bodo ta nasprotja povezovala, ne razdvojila. Luka je že zdaj zaščitniški do Julije, ona pa se najlepše smeji prav njemu. Upam, da se bosta dopolnjevala, podpirala in en drugemu pomagala rasti.
Primerjava je ok, dokler veš, kaj in zakaj primerjaš.
Laura