Odločitve vlade, da nas bodo odpirali in zapirali po prosti volji mi vedno porodijo mnogo idej za pisanje. Politično se ne bom izražala, vsaj ne na tej točki, svoje frustracije nad odločitvami pa menim, da sem že dovolj jasno izrazila.
Opazila sem, da vedno, ko govorimo o zaprtju vrtcev najprej rečem: “No ja, jaz sem vsaj na porodniški, mi ni tako težko.” Iskreno se ne znam postaviti na mesto vseh mam in očetov, ki delajo od doma, hkrati pa so še učitelji, vzgojitelji in vse kar spada zraven. Lahko si le predstavljam, kako bi potekal moj dan, če bi mogla delati od doma. Cel dan bi skrbela za otroka. Vmes, ko spita, bi delala. Ob 15.30 bi jih predala Simonu in delala celo popoldne do večera. Zvečer bi jih dala spat in omagala tudi sama. Kje je tu čas za sestanke? Čas zame? Čas za naju?
Sama zase pravim, da nisem feministka kljub temu, da mi kolegica vztrajno zatrjuje, da to sem. Ne maram izrazitih skrajnosti in večkrat se mi zazdi, da v določenih zadevah ljudje radi neenakosti izkoriščajo kot izgovor za svoj neuspeh. Življenje rada sodim po svojih izkušnjah. Vse kar sem si zadala sem do sedaj dosegla. Je pa res, da bi verjetno bila moja pot lažja, če bi bila moški. Ne vem.
Na fakulteti nisem doživela kakšnega hujšega razlikovanja med fanti in dekleti. Morda zato, ker nimam niti oprsja, niti se nisem nikoli izzivalno oblačila (pa ne smatram kot, da je to narobe, samo jaz nisem taka) in nisem dobivala od profesorjev nobenih neprimernih opazk. Marsikatera druga jih je. Lahko bi celo rekla, da je bilo kateri, ki je znala svojo ženskost izkoristiti lažje. Profesor da lepšo oceno, če gleda v dekolte, namesto v risbo. Sem pa hitro ugotovila, da razlike obstajajo. Ko sem prišla na gradbišče, sem najprej dobila odziv: “No povej deklica, kako si si to zamislila.” Takrat sem prvič res videla razlike. Kako mojstri drugače upoštevajo moške od žensk.
Prikličimo si pred oči sliko moškega arhitekta. Verjetno je to nek urejen moški, uglajen, morda z očali. Na glavi ima gradbeno čelado. Stoji na gradbišču in daje sila pomembna navodila izvajalcem, ki ga vsi gledajo in poslušajo. Zdaj pa naredimo enako z žensko arhitektko. Predstavljamo si sicer urejeno gospo, ki stoji sredi tapet, ploščic, barvnih shem, zaves, pohištva. Ok, mogoče si tega ni predstavljal čisto vsak ampak zagotavljam vam, da si tako situacijo predstavlja večina.
In točno tak odziv sem običajno doživela od mojstrov. “Kaj boš ti deklica meni govorila.” Da o pogledih in žvižgih ob visokih petah salonarjev ne govorim.
Ampak naj se vrnem na prvotno idejo. Razmišljam o tem, kako je moralo biti mojem delodajalcu “neprijetno” ker sem namreč že od decembra 2018 na materinskem dopusti. Vse kaže, da bom še do septembra. In prav materinstvo je dejstvo, ki nas pri iskanju dela najbolj omejuje.
Sicer je proti zakonu ampak vsak delodajalec najprej pomisli koliko je ženska stara in ali že ima otroke? Ali bo šla na porodniško čim jo zaposlimo za nedoločen čas? Bo konstantno na bolniški zaradi nege? Ali bo imela možnost potegnit kdaj kako uro dlje? In ne le to, kolikokrat imamo same pri sebi dilemo kaj ukreniti. Vsaka, ki je rada zaposlena kjer je pomisli na to, kako bo njena odsotnost vplivala na podjetje. Ali bodo uspeli brez mene? Je fer od mene, da imam takoj še enega otroka? Predvsem predstavlja to še en dodaten pritisk na nas.
Tako pač je. Delodajalci morajo v zakup vzeti tudi to, da smo ženske mame. Ali pa, da si želimo biti mame. In kot da kapa še ni polna, smo sedaj dodali še odločitve vlade, da lahko kadarkoli se jim zazdi odredijo delo od doma. No, pa saj ga ne, kajne? Samo vrtce in šole ukinejo, znajti pa se moramo same. Greš lahko na čakanje? Super. Delavka v proizvodnji na minimalni plači si res lahko privošči odsotnost z 80% nadomestilom. Prav tako ima res veliko možnosti za podaljšanje pogodbe, če se delodajalec ne more zanesti na to, da bo opravljala svoje delo na delovnem mestu.
Zdi se mi, da so s temi ukrepi dodali samo še eno prepreko pri izenačevanju možnosti med moškimi in ženskami. In v času, ko se borimo in trudimo te razlike zmanjšati se je zopet ustvaril nov prepad.
Včeraj je bila Julija stara 9m. Res je, daleč je še do njene odraslosti pa vendar me že zdaj skrbi kako jo bom vzgajala. Ali jo bom učila določene ženske lastnosti uporabiti v svoj prid ali zgolj vsi smo enaki in enakopravni. Potem je tu še Luka. Kako ju bom vzgajala kot fanta in dekle. Ali bom povedala, da Luka določene stvari lahko, ker je fant? Bom Julijo smatrala za bolj odgovorno, ker je dekle? O katerih neenakostih ji bom pripovedovala in katere pustila, da odkrije sama?
Še dobro, da imam do tja še kar nekaj let ampak malo črnogledo dvomim, da bo situacija drugačna kot je trenutno.
Laura