Lahko bi dala kak bolj šokanten naslov, ki bi spodbudil klike ampak ne bom, ker so se mi vsi na katere sem pomislila zdeli privlečeni za lase. Zato sem se odločila samo napisati dejstvo in prepustiti izbiro vam.
Tisti, ki ste prebrali že kak moj prispevek do sedaj že lahko čutite, da sem večinoma proti ekstremom. V večini življenjskih odločitev, predvsem pa pri odločitvah glede najinih otrok. Pri hrani, pri oblekah in tudi pri vsem kar se tiče tehnologije. Zdi se mi, da bodo imeli za ekstreme celo življenje časa. Za zdaj pa bi jima rada vzgojila neko srednjico, po kateri se bosta znala kasneje ravnati.
Glede na to, da je Simon dipl.inž.računalništva si lahko predstavljate kaj vse obkroža najine otroke. 80″ TV, playstation, VR tehnologija, računalniki (novi, stari, takšni in drugačni). Naročena sva praktično na vse, kar se da. Netflix, HBO, Amazon prime. Tudi midva sama rada igrava igrice. Jaz na telefonu, simon na playstationu. Tudi skupaj igrava recimo Beat saber (res top igra) z VR očali. Nič ne rečem, kakor sem se na začetku upirala moram priznati, da imamo kar se tiče tehnologije res ogromno udobja in dokler sva bila sama, minusov praktično nisem videla.
Potem pa sem zanosila z Lukatom. In seveda kot večina mamic sem si tudi jaz predstavljala na kakšen način bom zanj skrbela in kako ga bom vzgajala. Kako ne bo gledal risank, kako ne bo jedel sladkarij in tako naprej. Potem pa sem tekom njegovega odraščanja (do zdaj) začela svoje mnenje prilagajati glede na izkušnje. ki sem jih dobila. Zarečenega kruha se največ poje. Pa nič zato, če se iz tega kaj naučimo.
Ko sem bila otrok smo pri nas doma radi gledali TV. Zvečer smo se posedli na sedežno garnituro in pogledali kak celovečerni film, ki smo si ga izposodili iz videoteke. Pri 12 letih sem si kupila (s skrbno prihranjenim denarjem) svoj računalnik. Že prej sva s sestro zaspali ob poslušanju pravljic na kasetah. Pa se ne spomnim, da moja mama ne bi želela brati. Celo obratno, ona je ogromno brala. Ampak mislim, da so nama bile kasete všeč zaradi vzdušja, glasbe, različnih glasov.
Če se vrnem nazaj na temo mojih otrok in tehnologije. Nekako sem razvila teorijo, da če so določene zadeve otroku samoumevne, jih ne bo postavljal na visok piedestal. Na začetku sem Lukatu vrtela izključno glasbo, kasneje sem mu vrtela glasbene izseke iz Disneyjevih risank na youtubu na televiziji, zdaj pa imamo nekako ritual, da pred vsakim spanjem pogleda del risanke (ker običajno gledamo Disney in Pixar) in pa del risanke zjutraj ko se zbudi. Priznam, da je ta jutranji termin namenjen temu, da si v miru skuham kavo in pripravim stvari za v vrtec. In še to, to je povprečje. Pride kak dan brez risank in kak dan ko se risanke vrtijo praktično cel dan.
Moje opažanje je, da Luka, ki načeloma dobi risanke kadarkoli za njih prosi, nikoli popolnoma ne “pade” v risanko. Še več, po recimo 10 minutah že išče druge aktivnosti. Prav tako se še ni zgodilo, da bi zavrnil igro z mano zaradi risanke. Branje, legokocke, kuhanje so vedno bolj pomembni kot televizijski zaslon. Ko bom videla, da je začel postavljati televizijo ali računalnik pred ostale aktivnosti, bomo ekrane omejili.
Sramotenje mamic, ker kdaj pa kdaj svojem otroku ponudijo tehnologijo bodisi za zabavo, za nagrado, za umirjanje ali pa za mirno skodelico kave se mi zdi grozno. Dokler s svojim otrokom aktivno preživiš 90% njegovega budnega časa (se z njim igraš, mu bereš, ga učiš, z njim raziskuješ…) mislim, da tudi tistih 10% televizije ne bo pustilo hujših posledic. Pa tudi če so procenti kakšen dan obrnjeni.
Še drug vidik pa je, da naši otroci niso sami na svetu. Na eni točki jih bomo morali spustiti iz rok in jih spodbujati, da se vklopijo v družbo in tehnologija je čezdalje večji del naše družbe v splošnem. Telefoni, tablice, VR, vse to so tehnologije, ki ne bodo izginile ampak se bodo le še nadgrajevale. Zdi se mi celo, da je moja naloga pripraviti ju na nor svet.
Ali mi je svet v katerega sta se rodila všeč ali mi ni, je postranskega pomena. Jaz ga spremenila ne bom. Lahko pa se trudim vzgojiti odrasli osebi, ki sta razgledani v različnih smereh. Ki znata razumeti katere stvari so pomembne in “normalne” in katere ne. Ki imata nekje v sebi zabetonirano svojo mediano po kateri znata uravnavati svoje ekstreme. Predvsem pa si želi vzgojiti taka, ki znata sprejemati različne ekstreme drugih. Ne strinjati se, ne ponotranjiti ampak preprosto sprejeti. Vsi si namreč želimo biti sprejeti.
Laura