Načeloma se ljudje držijo tega, da pari za nosečnost ne povedo ostalim pred pregledom nuhalne svetline oziroma po koncu prvega tromesečja, ko se možnost spontanega splava bistveno zmanjša. Midva nisva taka. Sama sem precej pragmatična glede teh zadev. Kot mi ni težko povedati, da sem zanosila, mi tudi ne bi bilo težko povedati, da je šlo nekaj narobe in se je moja nosečnost končala. Tokrat pa je bilo malo drugače.
Najprej sva povedala domačim.
Zanimivo je, kako se reakcija ljudi ob oznanitvi nosečnosti spreminja s številom otrok, ki jih imaš.
Če se odločiš, da ne boš imel otrok, je s tabo nekaj narobe. Ampak zakaj? Boš videla, saj si boš še premislila. Seveda. Poznam dekleta, ki so si premislila, poznam pa tudi dekleta, ki si otrok ne želijo. Iz takšnih ali drugačnih predvsem pa zelo OSEBNIH razlogov. In kot bi to na kakršen koli način vplivalo na ljudi okrog njih so obsojana in napadana. Ker je to zločin proti človeštvu. Ker so ljudje na nekem čudnem osebnem nivoju užaljeni. Predvsem nesojene babice. Te so užaljene, kot da bi jim odrekel življenjsko poslanstvo.
Ko se odločiš za prvega otroka so vsi veseli in vzhičeni. Čestitke so prva stvar, ki ljudem pade na pamet in njihovo veselje in sreča je res iskrena. Vsi ti želijo podati nasvete, zanima jih kako se počutiš, kdaj imaš rok, kakšen bo spol otročička. Ampak bog ne daj, da ostaneš pri enem. Ker mu bo dolgčas, ker ne bo znal deliti, ker bo razvajen. Ker je praktično prva stvar, ko rodiš: “Ja zdaj pa še enega, da se bosta skupaj igrala.” Da prvi slučajno ne bo odrastel kot edinec in imel neke hude posledice razvajanja in dolgčasa, ker se bo pač navadil igrati se sam. Ker je nemogoče, da otrok odrašča brez sorojencev in odraste v normalno ne egocentrično osebo, ki zna izkazati sočutje.
Ker je v Sloveniji “klasična” družina štiri članska, je tudi reakcija ob oznanitvi druge nosečnosti podobno lepa. Seveda, kakopak. Če imaš enega, boš imel še drugega, da izpolniš svojo nacionalno kvoto. Ker apartmaji v Umagu so 2+2 ali pa 4. Lahko si kupiš udobnega volkswagen karavana z dvema isofix priključkoma in “normalno” živiš kot vsi ostali naprej. Ja, ko enkrat postaneš štiričlanska družina si dosegel svoje življenjsko poslanstvo in Svet je popoln.
Potem pa poveš, da pričakuješ tretjega otroka. Pa ne le to. Pričakuješ tretjega otroka v treh letih. Po eni strani je hecno opazovati odziv. Najprej tak izraz “procesiram…”, potem začudenje in na koncu previden stavek: “Oh, a res? A kar tri? … čestitke?” Ok, domači so po tem prvem začudenju zelo hitro preklopili v iskrene čestitke in veselje.
Pogovor s staro mamo (za intermezzo):
“Mama, še enega bova imela.”
“Oh, a res? A ni to mal veliko?”
“Mama, sej ti imaš tudi tri otroke.”
“Ja, saj zato pravim.”
V bistvu je potem izpostavila, da jo skrbi kako bo moje telo preneslo tri v treh letih. Ampak slišalo se je res komično.
Ta pogovor o tretjem otroku se nato v 80% nadaljuje z vprašanjem, če je bila “nesreča”. Nekako je vsem (razen tistim, ki imajo tri ali več otrok) nedoumljivo, da imaš tri. Ampak zakaj? A dva nista dovolj? No, najina tretja nosečnost je zares edina popolnoma načrtovana. Bom v kasnejšem postu napisala tudi o tem.
Naši odzivi, če so iskreni, so nenadzorovani. Zato jih nikomur ne zamerim. Se pa zgodi, da čutim nelagodje razlagati ljudem o nosečnosti. Najprej zato, ker me vseeno gane kaj si mislijo. Potem zato, ker se počutim kot, da jih ne zanima zares. Saj že vse veš, saj imaš že dva doma. Pa še v plenicah. Pri prvi nosečnosti sem ponosno oblekla oprijeto majico in obleko, da se je trebušček videl. Pa tudi, če je bil to le trebušček zaradi napihnjenosti, ker pač je to edini trebušček, ki v prvem trimesečju obstaja. Zdaj držim trebuh notri (kolikor se da, ker pri tretjem otroku se telo očitno samo odloči, da ga bo namestilo v predsedniški apartma). Ne zanalašč. Instinktivno. Oblečem si široko majico/obleko in na slikah pazim, da se slučajno ne vidi trebuha. Kot bi se mi nekje zadaj v glavi zabetoniral nek sram zaradi tretje nosečnosti. Pa ne zanalašč. Daleč od tega. Komaj sem čakala, da se mi odvali kamen s srce in javno oznanim. Samo en del tega je bil tudi to, da to naredim posredno. Na IG, na FB. Da ne rabim ena na ena ljudem oznanjati, da sem SPET noseča.
Glede na to, da se vsega tega in svojih občutkov zavedam mislim, da bom kar kmalu res polno sprejela to nosečnost in bila nase in na trebušček ponosna. Ker se iskreno res veselim še enega člana družine. Ko opazujem Lukca in Julijo komaj čakam, da vidim kakšen bo tretji. Upam samo, da mi hitro mine. Kot sem že opisala v eni izmed prejšnjih objav, nisem navdušena nad nosečnostmi, bom sproti poročala. Ampak glej ga zlomka, že tretjič sem se podala na to dolgo pot. Očitno mi je Rim res všeč.
Laura
Bravo za tole res. In hvala, da siris to pozitivno realno mnenje. Kot si zapisala, reakcij ne moremo nadzirati, morda sami kdaj reagiramo isto pa se niti ne zavedamo. Sicer jaz osebno nisem nikoli cudno gledala na 3 otroke, se mi zdi zelo lepa št. Ampak dejstvo je da je imeti ali ne imeti otroke odlocitev vsakega posameznika! In nekateri bi res lahko komentarje zadržali zase. Kot nekdo ki še nima otrok vedno bolj cutim pritiske prijateljic v smislu ces – zdaj si pa ti na vrsti, zakaj jih se nimata?, bolje jih je imeti mlad,… itd. Ne pocutim se se pripravljeno, da pripeljem na svet novo bitje in razlogov tudi ne razlagam naokoli, in ne vem zakaj se ljudem ki ze imajo otroke zdi tako pomembno “siliti” druge da naj jih imajo tudi oni, kot da bi bili ljubusumni na svobodo tistih ki jih se nimamo. Imeti jih mlad ali starejsi, imeti 2 ali 5, imeti nobenega ali 10 – vse je stvar presoje in vsak ima po svoje prav, katerokoli pot ze izberemo. To je moje mnenje.
Pozdravcek. xx
Evo, se strinjam. Imej jih kolikor hočeš in se brigaj zase! Bravo ❤️