Večkrat pišem ali govorim na temo svojega poklica in na nek način zagovarjam svojo stroko pred pinterest kvazi strokovnjaki, ki vedo bolje. Ali ima lahko nekdo brez strokovne izobrazbe dober občutek za oblikovanje? Seveda. Pri mojem poklicu dokler ne prideš do tehničnih težav pač v določenem obsegu res lahko “vsak to dela”. Ampak pustimo na strani moj poklic. Na žalost smo na točki kjer moram reči, da je to, da nekdo meni, da lahko opravlja moj poklic še najmanjša težava. Težave se pojavijo, ker ljudje kar naenkrat enako menijo tudi za druge poklice.
Učitelj. Nekdo, ki se je odločil za poklic učitelja in vzgojitelja je po mojem mnenju moral na neki točki začutiti nek klic. Klic po tem, da predaja znanje, da pomaga otrokom dosegati njihove potenciale, da ima nekakšen notranji občutek, kako predati znanje na način, ki ustreza različnim otrokom. Šolal se je za to. Pa ne le tehnično, da zna abecedo. Vsi znamo abecedo. Šolal se je tudi za to, da se je naučil kako se prilagoditi različnim tipom učencev, kako ustvariti motivacijsko okolje, kako spodbujati in bodriti in izvleči iz posameznika največ kljub vsemu pa ohraniti pozicijo avtoritete in spoštovanje. Ko smo otroci so nam res običajno najbolj všeč “prijazni” učitelji ampak, ko odrastemo, se spomnimo tistih ta zaje*****, ki so nam dali nekaj več. To je moj poetični pogled na poklic učitelja.
Splošna razgledanost in nivo znanja pada. Nimam pojma kakšna je statistika. Govorim iz izkušenj. Govorim iz izkušenj iz pogovorov z ljudmi, ki ne vidijo dlje od svojega fb profila. Ki vse informacije črpajo iz YouTube-a in so kakšen članek z globino nazadnje preleteli v srednji šoli. Govorim iz pogovorov z otroci, ki sploh ne znajo več slovenskega besedišča, ker YouTube je pač večinoma v angleščini. Ki ne znajo na pamet zračunati preproste računske operacije, ker imajo v žepu pametni telefon, ki to naredi namesto njih.
In potem 31.8. berem, kako bodo mame šolale svoje otroke doma. Ker njihov pa že ne bo nosil maske pa četudi taisti otrok nima nič proti tem saj si lahko izbere takšno z motivom tačk na patrulji, da bosta s sosedovim Mihatom skladna. Ker saj one pa znajo enako naučiti kot tista kokoš, ki jo poznajo že iz mladosti in gotovo ni bolj pametna od njih. Verjetno ne dela tega že 10 let in verjetno se ni pol poletja pripravljala na novo šolsko leto in načrtovala učnega procesa za šolsko leto. Ne ne, saj one zmorejo bolje. Nič ne rečem, sem tudi sama že kdaj pomislila na to, da verjetno bi svojega otroka za prvi razred znala tudi sama naučiti snovi. Ampak ali bi ga res? Bi mu znala dati pravilne osnove na katerih bo potem gradil? Se še spomite vozniškega izpita? Koliko izmed vas bi ga danes opravilo. Koliko izmed vas se še spomni, da je treba pogledati v vsa ogledala pred zavijanjem? Te osnove ti ostanejo ampak so precej nezavedne. In zdi se mi, da je podobno pri učenju naših malčkov.
Ko sem bila sama v osnovni šoli se v 90% ni dvomilo o usposobljenosti učiteljev in učnem načrtu. Knjige so bile predpisane, snov je bila predpisana in tako je bilo. Starši se razen v kritičnih primerih niso spuščali v moje domače naloge, še manj v goreče boje z učitelji o tem kaj njihov otrok mora ali pa ne potrebuje znati. Tega je v zadnjem času ogromno. Vsak ve bolje, vsak otrok je zaradi slabe ocene gotovo deležen šikaniranja s strani učitelja. Iz tega, da je domača naloga del učenja samostojnosti otroka, ki naj sam ve kaj in kako se je potrebno za naslednji šolski dan pripraviti smo prišli v čas, ko mame ena z drugo tekmujejo katera bo otroku naredila lepši plakat, z bolj kvalitetno vsebino in več bleščicami. Medtem, ko otrok zraven zdolgočaseno gleda. Še bolj žalostno je, da mora učitelj tak plakat oceniti vzporedno s plakatom, ki ga je izdelal otrok samostojno pri 10 letih, ker njegova mama ve, da izdelava plakata ni njena naloga. Pa pade cela teorija Gaussove krivulje.
Ne trdim, da za nekatere družine šolanje na domu ni odlična možnost. In prav gotovo te otroci ne bodo prikrajšani. Ampak to so mame (in očetje), ki so o tem razmislile, se pripravile in predvsem čutijo to željo. Ki so vedele, da je za to potrebnega mnogo dela in organizacije. Ki so morda prebrale na to temo kakšno knjigo in si naredile načrt. Podobno kot učiteljice. Predvsem pa se za to niso odločile na vrat na nos, kot posmeh sistemu in vladajočim ter njihovim ukrepom kot se dogaja v zadnjem času.
Že tako ali tako pada spoštovanje otrok do odraslih in do vsakršne avtoritete. Kako naj bo drugače, če se mami in oče pri večerji pogovarjata kakšna kokoš je razredničarka. Če je vsak drugi odgovor: “Naš pa že ni!”. Potem pa dajmo otrokom prigovarjati še o uporu proti sistemu. “Saj učitelj ti nič ne more Tine, saj ne rabiš maske. Ti kar povej, da sem JAZ tako rekla.” Ne govorim o tem ali je ta ukrep pameten ali ne. Na to temo imam čisto ločeno mnenje. Ampak kot je bilo od nekdaj zapovedano, da je ura doga 45min in, da se v šoli hodi v copatih, tako je v teh časih pač z maskami. Tega si niso zamislili ne učitelji, ne ravnatelj, ne čistilka, ne hišnik. Prišlo je skupaj z ostalimi navodili za normalen potek šolskega leta. Ampak takrat so ljudje še zaupali vladajočim. Takrat so se zakoni še spoštovali.
Za tale zapis sem imela v osnovi plan se dotakniti še vsaj dveh poklicev ampak pustimo tokratnega učiteljem.
Dragi učitelji, upam, da zdržite. Kljub vsem zagovarjanju svoje lastne usposobljenosti in strokovnosti. Kljub zagovarjanju učnega načra in svojih odločitev z vidika avtoritete v razredu. Kljub zagovarjanju ukrepov za katere se niste niti odločili, niti v njih morda ne verjamete. Držite se. Šolsko leto bo še dolgo.
Laura