Tale objava ne bo dolga, ker nekako sploh ne znam sestaviti besed za svoje občutke. Ampak poskusila bom. Gotovo bo zmedeno in na trenutke nerazumljivo, pa nič ne de.
Te dni me ob opazovanju Julije večkrat pograbi melanholija. Julija je zelo samostojna deklica. Rada se sama zaigra, redko zahteva pozornost. Lahko bi rekla da je zelo zadovoljen otrok.
Luka na drugi strani pa je sicer zelo prijeten, nima pretiranih izpadov trme, je pa tudi zelo družaben. Želi si naše vpletenosti v igro, rad nastopa, rad se z nama objema in zabava. Rad išče pozornost in tudi izrazi svojo ljubezen in čustva do nas.
Ob vsem tem si ne morem pomagati, da ne bi pomislila na to ali sem za to razliko kriva jaz in moja vzgoja ali njuna karakterja. Starostno sta narazen le leto in pol tako, da odraščata v zelo podobnih okoliščinah. Edna razlika je, da je bil Luka do leta in pol edinec, Julija pa nikoli. Sama sebe sem kot drugega otroka vedno smatrala za bolj zahtevnega. Tudi ko se spominjam za nazaj se mi zdi, da sem zahtevala veliko več pozornosti kot starejša sestra.
Ima Luka bolj “družaben” karakter in zato zahteva več pozornosti in je Julija pač bolj samosvoja ali je to posledica tega, da je dobil Luka v prvem letu in pol toliko več naše pozornosti. Pa ne le da je dobil več pozornosti. On jo je zahteval. Prišel je do tebe, te cukal, te vlekel, ti pokazal igračo. Se ujezil kadar ga nisi poslušal. Sem torej kriva jaz in moje deljenje pozornosti za to, da je Julija toliko bolj “umaknjena” od nas ali je takšna sama po sebi.
Priznam, da se z njo ne znam igrati. Tako sem se navadila na to, da Luka na čisto drugem nivoju (seveda pri 2.5letih) razume stvari, da se do Julije še vedno obnašam kot, da je dojenček. Kot, da ne zna tega in onega in tretjega. Ampak ona ni več dojenček. Ona je deklica, ki se bliža letu in pol. Razume navodila, razume čustva (do neke mere). Pozna oglašanja živali in zna zlagati kocke. Določene precej bolj napredno kot jih je bil sposoben pri isti starosti Lukec.
Tolažim se s tem, da je tudi Luka postal na nas bolj navezan šele pri letu in pol. Takrat se je morda začela bolj izrazito kazati ta želja po druženju, po skakanju z nama po kavču, po izkazovanju in prejemanju ljubezni. Morda pa bo tudi Julija spremenila dojemanje do nas z razumevanjem. Zaenkrat sem najbolj vesela kadar Julija sodeluje z nami. Kadar se med gledanjem risanke valja po nama in nama prilepi kakšnega lupčka.
Bojim se prihoda tretjega otroka. Bojim se, da bo Julija ujeta med Lukca, ki pozornost zahteva in se za njo bori in malega dojenčka, ki mu pozornost pač moraš namenjati, ker je še majhen in nemočen. Bojim se, da bo ostala nekje zadaj in bo zaradi svojega samostojnega karakterja še bolj oddaljena od nas. Želim si, da bi se začela boriti. Želim si, da bi se postavila zase in si vzela spot light, ki ji pripada. Želim si, da ve, da jo imamo enako radi in se z njo enako radi družimo kot z Lukcem. Upam, da ve. Upam, da to čuti.
Spet pa se bojim kako bo vplivalo na Lukca. Luka je bil ob prihodu Julije star le leto in pol. Ni še razumel koncepta dojenček=otrok in zato ni niti čutil kakšnega hujšega ljubosumja, saj se zanj ni prav veliko spremenilo. O sedaj pa se popolnoma zaveda tega. Sedaj se zaveda tega, da je Julija sestrica, ki mu kdaj tudi poruši kocke. Da mora počakati, kadar ji oblačim jopico. Da preberemo knjigico ne le po njegovem ampak tudi po njenem izboru. In sedaj mu bo kristalno jasno, da je bratec še en član naše družine.
Ne vem še kako bomo tole dinamiko ujeli. Me je pa lepo potolažila zadnjič znanka, ki je rekla:
“Ti vsaj veš česa te je strah in to vidiš. Že to pomeni, da se vsakodnevno trudiš situacijo izboljšati. Bolje to, kot pa, da bi si zatiskala oči in mislila, da je vse popolno.”
In res je. Trudila se bom najti način. Morda s samostojnim druženjem z Julijo, morda se bo naravno uravnal odnos med ženskami (midve) in fanti v družini in bo čutila to pripadnost. Morda se bo naš odnos spremenil, ko začne govoriti in razumeti določene stvari. Morda.
Do takrat pa upam, da bom imela čim manj teh melanholičnih dni. Pomagajo namreč nikomur.
Laura