Kako vam uspeva?

Eno izmed najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim je: “Kako furata dva tako majhna otroka, nosečnost, partnerstvo in gospodinjstvo hkrati?”

Ko me kdo vpraša zgornje vprašanje se vedno najprej nasmejem. Saj nam ne uspeva, samo ravno prav ravnotežja smo ujeli, da se vse skupaj ne podre.

Večkrat ugotavljam, da so mamice (tiste prvič) pod pritiskom, ker ni vse “popolno”. Sama sem šla v materinstvo in partnerstvo precej pragmatično in sicer z zavedanjem, da se v nobeni družini ne cedita 24/7 med in mleko, nobeno partnerstvo ni vsako sekundo dneva hkrati strastno, razumevajoče in ljubeče in noben otrok četudi tvoj, ni 24/7 popoln. No ja, popoln že ampak reakcije pač niso vedno popolne.

Še preden sem prvič rodila, sem se zavedala in sama sebi dopovedala da:

• porod boli
• telo se spremeni
• otroci jokajo
• otroci imajo krče ali in druge težave
• dojenje ni samoumevno
• partnerski odnos v prvem času dobi drugo mesto
• hormoni se uravnavajo – reakcije so dramatične
• spremeni se celotna dinamika v družini

Vem, da so to stvari za katere vsaka lahko samo pokima ampak ali ste jih res ponotranjile preden ste dobile otroke?

Nismo popolna družina in nimamo popolnega gospodinjstva. Lahko pa na tej točki rečem, da ne bi ničesar zares spremenila. Ok, mogoče bi imela malo več financ ampak to ni cilj tega prispevka.

Midva sva zelo hitro ugotovila, da kot so nama otroci na prvem mestu, sva tudi en drugemu na prvem mestu. Zato sva ustvarila rutino, ki nama omogoča tudi preživljanje časa skupaj. Pa ne mislim, da si zaljubljeno zreva v oči ampak, da imava čas biti en z drugim. Tudi če delava vsak nekaj svojega.

Naša rutina je ena izmed možnosti ampak dejstvo je, da vsaka družna deluje na svoj način in dvomim, da je možno, da imata dve družini popolnoma enako rutino.

5:30 – 6:00

Moji otroci so zgodnji. Luka se nama včasih pridruži že ponoči in potem spimo skupaj do jutra ampak vedno se zbudi zgodaj. Prva stvar, ki jo narediva je, da se midva (jaz in Luka) prestaviva v dnevno sobo. Prižgeva risanke (zdaj si jih gre prižgati že sam), Luka dobi plazma piškot, jaz pa si skuham kavo in jo v miru popijem. Vmes se nama pridruži še Julija, ko se zbudi.

Zakaj vstajam z njima jaz?

• sem na porodniški in lahko počivam čez dan
• Simon težko vstaja zjutraj, meni pa to ni velika težava

To je prvi velik del naše rutine. Da vstajam jaz. Lažje prenašam manj spanja, lažje se zjutraj zbudim. In razen sem in tja kakšno soboto praviloma vedno vstajam jaz.

6:30-7.00

Simon se zbudi in skupaj se uredimo za vrtec/službo. Simon sebe in jaz otroka. Spet. Meni ni treba v službo. Kako bo, ko bom morala urediti še sebe, nimam pojma. Luka si umiva zobe skupaj s Simonom, Juliji jih umijem jaz (kolikor mi dovoli). Potem se oblečemo in uredimo do konca in skupaj (trenutno) ju peljeva v vrtec. Ker je Julija šele začela, kasneje pa bo ta del kompletno prevzel Simon.

7:30-15:30

Ta čas je zame in za gospodinjska opravila. Če bi rekla da sem kakšna Martha Stewart s stanovanjem kot iz škatlice, bi se zlagala. Tudi meni se ne da cele dneve drgniti in sesati, imam tudi druge opravke, pa druženja in čas za počitek. V tem času edino poskušam, da so stvari “pospravljene” in pa obleke relativno redno oprane. Me jezi razmetano stanovanje? Me. In včasih se vržem v generalko, spet drugič pa se uležem na kavč in si mislim ah, bom jutri. Pa nič zato.

15:30-18:00

Ko smo dobili Julijo je Simon vsak dan (skoraj brez izjeme) Lukca popoldan peljal na sprehod, da sem lahko tudi popoldan počivala. Sicer priznam, da mi je manjkal, ker sem ga malo videla ampak nam je bilo tudi to odbodbje pomembno, da se on ni počutil zapostavljenega, Julija pa je tudi imela svoj mir. Sedaj, ko sta večja, se družimo skupaj. Ustvarjamo, gremo na sprehod, na igrala. Kak dan vskoči tudi babica in ju za uro vzame, da si tudi Simon malo odpočije.

18:00-19:00

Takrat se začne naša večerna rutina (skoraj) brez izjeme. Umivanje, večerja, predvsem pa brez divjanja in igre. Vsi smo na kavču, skupaj pogledamo kakšno risanko, preberemo knjigo.. Ob 19:00 gresta oba spat. Julija je trenutno manj zahtevna, ker jo samo odložiš v posteljo in zaspi, Luka pa potrebuje cca 20-30min svoje rutine, ko ga tišči lulat, kakat, malo ga potiškamo. Kak dan to traja tudi eno uro. Ampak sedaj mu dovoliva, da leži v postelji tudi če še ne spi in ima odprta vrata dokler ne zaspi.

20:00-22.00

Čas za naju. Vsak dan malo drugače. Včasih gledava vsak svojo nanizanko, včasih skupaj film, včasih greva kam ven kaj pojest, včasih pospravljava, včasih se samo pogovarjava. V vsakem primeru sva skupaj in brez otrok, da imava čas biti samo Simon in Laura.

Med vikendi je rutina malo drugačna ampak načeloma glavne stvari ostajajo enake. Kako bo ko grem v službo? Nimam pojma. Kako bo ko bodo trije? Moj plan je, da rutina ostane enaka, samo dodamo enega člana. Zavedam se recimo, da lahko, da bo imel (kot Luka) kolike. To bo pomenilo, da bo vsaj za tri mesece najina večerna rutina dana na stran. Ampak načeloma mislim, da če veš, da to ni v neskončnost ampak zgolj eno obdobje, ni tako hudo.

Prav tako vsak vikend (če sta doma) Luka en večer prespi pri babici. Na ta način se najin čas začne že ob 19:00, Luka pa se ima tudi lepo, saj uživajo skupaj.

Mogoče si kdo misli “Ok, pač vrtec odnese 3/4” ampak tudi med lockdownom smo nekako sfurali. Takrat so bili dopoldnevi malo bolj hektični ampak nič kaj bolj kot popoldnevi. Meni je bil najtežji del priprava hrane, da je bila raznolika, da sta jedla, da se nismo kregali. Pa malo več aktivnosti, pa je šlo.

Katerih stvari sem se držala oziroma so mi ekstremno pomagale?

• držimo se ur. Spanje je ob 19:00 ne glede na letni čas in lokacijo. V redkih primerih se urnik podre ampak tudi takrat raje spustimo kak drug korak kot pa da premikamo spanje. Ugotovila sem namreč, da je Luka ekstremno občutljiv na količino spanja, ki ga dobi. Več kot spi, več spi in manj kot spi, še bolj zgodaj se zbuja. S tabelo “sleep chart” sem našla eno (nam) optimalno verzijo.
• otroke brez slabe vesti dam v varstvo. Zavedam se, da ju imata babica in dedek rada in obratno. Zato tisti čas ne razmišljam o tem kako nista z mano. Imata se lepo, jaz pa tudi lahko zadiham. Luka je prvič celo noč in jutro preživel pri njiju okrog enega leta, prej ga je babica počuvala samo za tisti čas, ko me ni bilo doma (večerja, koncert, zabava). Sedaj pa kadar prespi/ta je to od cca 17:30 do 9:00.
• Hrana. Že ob uvajanju v vrtec sem videla, da otroci konstantno jejo. Ker siti otroci so zadovoljni otroci. Tako, da tudi pri nas vedno nekaj jemo. Lahko so to jabolka, grozdje in drugo sadje. Včasih sendviči, včasih krekerji, včasih jogurti.
• Aktivnost. Če imaš takšne energijske bombice kot mi, je aktivnost še bolj pomembna. Sprehodi, igrala, divjanje notri (na slabe dni dovoljeno), da gre presežek ven in zvečer lahko zaspita.
• Otroci in pospravljanje. Med lockdownom sem ugotovila, da če želim ohranjati en nivo urejenosti, moram to delati tudi kadar sta doma otroka. Tako, da sem cel dan ko smo bili skupaj po malem urejala stvari. Pospravljanje, kuhanje, zlaganje perila. Če sta bila takšne volje, da sta želela sodelovati super, drugače sta se pač igrala sama ali skupaj.
• Brez slabe vesti. Ko imaš tako majhno razliko moraš vedeti, da ne moreš biti na dveh mestih hkrati. Ko sem med lockdownom dajala Lukca h dnevnem počitku, je Julija pač počakala na igralni podlogi v dnevni sobi. Se je kdaj jokala? Tudi. Ampak takrat sem pač morala do konca uspavati Lukca in se ji posvetiti pač 10 min kasneje. Prav tako sem šla vedno brez slabe vesti pod tuš in na stranišče, tudi če je to povzročilo 5-7min joka. Mislim, da je tudi to pomembno, da otrokom vedno dajemo vedeti, da smo vsi v družini pomembni. Vsi imamo svoje potrebe in vsak zase mora tudi poskrbeti.
• Pozornost. Ko se igramo se igramo. Takrat razen, da slikam kakšno sliko se posvečava njima. Ko pa se delajo druge stvari se delajo druge stvari. In gotovo dobita vsaj eno uro na dan najine zares popolne pozornosti. Tako, da smo vsi v sobici in se igramo, hecamo, pogovarjamo. Takrat ni noben na telefonih, računalnikih, ne delamo drugih opravil. Tako se poskušamo spet navaditi, da je čas za igro in je čas za obveznosti. Kako pa bo to kasneje? Nimam pojma.
• Spodbujanje samostojnosti. Tako pri gibanju kot vsakodnevnih opravilih spodbujam samostojnost. Dovolim marsikatero stvar, ki jo kdo drug ne bi zato, da bi se tega naučila. Ne jezim se za razbite kozarce in krožnike. Ne jezim se za polite tekočine (razen če je zanalašč ali posledica afnanja). Ne delam panike ob padcih, dovolim uporabo jedilnih nožev (za rezanje bananje), dovolim, da mi pomagata tudi v kuhinji in jima poskušam že zdaj pokazati kaj je vroče, kaj je hladno. Dovolim, da mi mimo đezve strese kavo, ker bi mi rad pomagal. Ne jezim se, če traja 10min, da nekaj naredi sam (razen ob izjemnih primerih).
• Pri nas ni demokracije. Ker sem trdno prepričana, da pri 2.5letih še nima “prava glasa” sva midva tista, ki določava pravila. Večino časa logično, kdaj pa tudi iz inata. Seveda pa poskušam najti način, da so vsa pravila pisana na kožo nam vsem.
• Redko uporabljam “odpra” vprašanja. Tudi, če ponudim izbiro je vedno omejena na to ali ono. Namesto “Kaj boš jedel za večerjo?” uporabim “Boš jedel mlečni gres ali sendvič?”
• Simon dela od 7.00 – 15.00 kar pomeni, da nam je vsem veliko lažje, ker smo res veliko skupaj.
• Moj oče je v pokoju tako, da lahko vskoči praktično kadarkoli je kriza.

Kje vse so tudi pri nas težave?

Ne bom pisala celega prispevka in opevala kako se imamo mi super fino fajn 24/7. Pridejo tudi težki dnevi in težke situacije. Te stvari nimamo urejene:

• zgodi se, da mi zmanjka oblek, ker jih nisem dovolj hitro oprala, ravno tisti dan pa se je Luka recimo 4x polil.
• sesanje in pomivanje ni visoko na mojem seznamu. Trudim se biti vestna ampak če mi ne uspe, se tudi ultra ne sekiram.
• moji otroci pojejo kak dan preveč sladkarij in pogledajo preveč risank. Pač pride dan, ko nisem psihično pripravljena na te boje in rečem ok. Danes je izjema, lahko gledamo risanke in jemo čokoladice.
• včasih Luka rabi eno uro, da se zvečer uspava. Takrat sva oba na koncu z živci in tudi kakšna reakcija ni skladna s “sočutnim starševstvom”
• Včasih mi poči film, povzdignem glas in mi je tudi kasneje žal. Se zgodi.
• Včasih moj “ne” ni zadnji, ker se na koncu sama sebe prepričam, da mogoče ni treba točno tiste prepovedi ali pa ugotovim, da meni manj ustreza
• Ko se s Simonom skregava se sicer trudiva, da otroci niso del tega ampak vedno čutijo napetost. Takrat smo sitni vsi kompletno.
• Simon slabo prenaša bolezni (moški pač), jaz pa skoraj nikoli nisem bolna oziroma si ne dovolim biti bolna. Takrat običajno pride ko trenj, ko imam jaz kakšne pikre pripombe o tem, da 37.5 pač ni vročina.

Takšnih malih težav imamo ogrooomno ampak mislim, da dokler pozitivne odtehtajo, tudi te niso zares težave in se s tem tudi tolažim, kadar sem na koncu z živci in energijo.

Kar se tiče partnerskega odnosa pa je takole. Midva sva oba precej dramatična. S tem mislim, da ko se imava rada se imava ultra rada in ko se skregava se skregava na žive in mrtve. Ni pa med nama nikoli neke hladnosti v smislu “vseeno mi je.” in to se mi zdi najbolj pomembno. Med hudim prepirom in najboljšim odnosom je meja tanka. Tako pač je, če se najdeta dva strastna na kupu. Tudi kar se tiče spolnosti se trudiva biti odprta, se pogovarjati in razumeti en drugega ter se prilagajati en drugemu. Kaj več na to temo ne bi pisala, ker mi je nerodno.

Predvsem pa se trudiva, da si vzameva čas zase. Da si tudi preko dneva piševa sporočila in pošiljava članke ali novice, ki so nama všeč. Da skupaj pogledava filme in dokumentarce. Da si privoščiva večerjo in, da tudi čez dan predvsem pa pred otroci izkazujeva ljubezen, pa tudi kak konflikt. Ne zdi se mi zdrava nobena skrajnost. Tudi otroci lahko vidijo, da se ne strinjava vedno, pa se imava vseeno rada. Noben odnos ni popoln, pa je prav zaradi tega popoln. Če se to sliši smiselno. Se pa trudiva (uspeva v 99%), da se ne izpodbijava pred otroki. Se zgodi. Jbg. Ampak praviloma ne pogosto.

Kot že od nekdaj govorim.. ravnovesje je vedno ključ. Življenje nam daje pozitivne in negativne trenutke. Bistvo je le v tem, da negative pač preživimo, pozitivne pa cenimo in si jih vtisnemo v spomin. In se nikoli ne predamo.

Laura