“Njej je lahko, ko ima babice in dedke.”
“Seveda se da, če imaš varstvo.”
“Ni čudno, da ima vse pospravljeno, če plačuje čistilko.”
V zadnjem času je postalo popularno prepričanje, da smo mame neka super nad vrsta, ki ima vedno vse pod kontrolo, ki edina ve kaj je najboljše za njenega otroka, ki ne potrebuje ničesar. No super za vse tiste, ki se tako počutijo. Jaz se namreč ne. Jaz sem tista mama, ki je doma, pa ima oba otroka v vrtcu. Jaz sem tista mama, ki je kdaj tako utrujena, da sama Lukcu namigne, če gre malo pozdraviti babico. Tista mama, ki malo komaj čaka, da pride dan, ko bodo vsi otroci lahko šli za en vikend na morje s starimi starši. Verjetno si bo kdo mislil: “Ja, slaba mama.” No, jaz se ne strinjam. Jaz priznam, da kdaj pa kdaj POTREBUJEM POMOČ.
Ko sem nazadnje objavila nekaj o tem, da babica in dedek pazita na Lukca in Julijo sva s kolegico razvili debato o tem, kako zanimivo je, da je v zadnjem času postalo kar sramotno priznati, da daš svoje otroke kdaj v varstvo. Mame stišajo glas, ko povejo, da so vesele, ker so dobile nekaj ur počitka, ker je nekdo drug prevzel njihove otroke za ta čas. Skrbi jih namreč, da bodo izpadle kot slabe mame, kot šibke mame. Pa je res? Je res sramotno priznati, da potrebuješ pomoč? Da potrebuješ čas zase? Kaže to na šibkost?
Po mojem mnenju je težje priznati, da potrebuješ pomoč. Težje je biti toliko samozavesten, da priznaš, da je kdaj pa kdaj preveč. Da potrebuješ uro, dve, tri ali pa cel vikend s partnerjem sama. Najlažje je reči jaz zmorem vse in potihem obupovati ob svoji izgorelosti in izčrpanosti navzven pa kazati popolno podobo mame in žene iz 60ih, kjer je vedno vse popolno.
Naša družina živi z babico in dedkom. Sicer imamo v hiši svoje stanovanje ampak ne morem reči, da se ne vidimo veliko. Seveda se. Luka je najbolj vesel, ko gre lahko popoldan pozdraviti babico in se igrati v njeno dnevno sobo. Skupaj kuhata, pečeta, delata rezance. Tudi Julija zašprinta proti vratom stopnišča če samo omenim besede gremo h babici. Se mi to zdi narobe? Daleč od tega. Misli, da imata s tem moja otroka še eno dodano vrednost v življenju. Prepričana sem v to, da rek “it takes a village” dejansko drži. Skozi svoje odraščanje bosta dobila več pogledov na življenje, več samostojnosti, več izkušenj z različnimi okolji. S tem mislim tudi z različnimi pravili.
Večkrat v raznoraznih skupinah opazim kako se mame jezijo, ker njihovi starši ali tašče nočejo upoštevati enakih pravil kot jih imajo doma. Seveda jih nočejo. Babice razvajajo, starši vzgajajo. One so svoje delo že opravile in razen če se gre za zdravstveno težavo se prav nasmejem, ko preberem ta gnev in jezo, ker je babica vnučku nekaj dovolila, kar mu mama ne bi. Otroci so bolj pametni kot jim včasih pripisujemo in tudi ta izkušnje kje in s kom velja kakšno pravilo se mi zdi dobrodošla.
Ko gre Luka v trgovino z mano nimava nikoli prerekanja o tem kaj bi imel, kaj mu naj kupim. Ko gre v trgovino z babico vedno prinese ven tri smokije, tovornjak in ledeni čaj. Jasno mu je namreč, da mu jaz teh stvari ne dovolim, babica pa. In prav zato meni naslednjič v trgovini ne bo težil za smoki.
V veliki meri se gre tudi za zaupanje. Mame seveda lažje prepustimo svoje otroke v varstvo svojim staršem. O tem ni dvoma. Pa je res tašča tako zelo nesposobna? Je res nevarna svojem vnuku. Dajmo se malo spravit h sebi. Na koncu dneva je še vedno vzgojila moškega, ki ga imaš rada, ki ga spoštuješ in s komer si deliš življenje. Je mar res tako grozna?
Moja mama zelo rada preizkuša moje živce. Včasih se mi zdi, da določene stvari dela zanalašč, samo zato, ker zdaj, ko je babica lahko. Ne spomnim se namreč, da bi jaz kdaj pred kosilom dobila puding ali pa, da bi mi vsakič v trgovini kupila sladkarije. Ampak kljub temu imam tudi zelo živ spomin na to, da je moja babica zabrusila mami: “Pusti jo, zdaj je pri meni in jaz ji dovolim.”
Gre se tudi za količino druženja. Če otrok vidi svoje stare starše dvakrat na mesec ali se splača uničevati odnos z njimi zato, ker se nočejo ukloniti vaši volji? Ker si želijo svojega vnuka razvajati? Moja mama vidi svoja vnuka vsak dan, zato sva se vseeno morali nekako dogovoriti vsaj o okvirnih pravilih tako pri handlingu kot pri vzgoji, saj bi bilo drugače morda za Lukata in Julijo to res preveč zmede.
Priznam. Ne vem, če bi imela med otroci tako majhno razliko, še manj pa lahko rečem, da bi imela tri otroke, če ne bi vedela, da imam dober support system. Pa ne govorim le o najinih starših. Govorim o prijateljici, o sestri, o svakinji. Brez njih namreč naše življenje ne bi bilo enako. Pa tudi če to pomeni le varstvo tri ure sem in tja v mesecu. Me je to sram priznati? Nikakor. In največkrat se zgodi, da to obsojajo ljudje, ki tega nimajo. Ker je lažje nekoga obsojati ker nekaj ima kot pa priznati, da bi bil tudi ti vesel, če bi imel to možnost.
Za zaključek bodi vesela. Bodi vesela, da imaš te možnosti. Bodi vesela, da imaš podporni sistem zaradi katerega se ti ne zmeša in bodi vesela, da ima tvoj otrok v svojem življenju toliko čudovitih ljudi, ki z njim z veseljem delijo svoj čas.
Laura