Stopite narahlo kakor v copatih
naravnost pri glavnih vratih
v ta lepi dan, kot bi šli v pesem.
Svet naokrog je vabljiv in vonljiv,
čudno resen in nemalo slovesen:
NEKDO SE JE PRAVKAR RODIL.
In to je najlepša pesem.
Stopite narahlo in pustite k nebesom odprta vrata.
Naj skoznje lije botrinja bogata -novorojenčeva pesem.
Tone Pavček
Veliko se govori o pripravah na porod. Govori se o porodnih načrtih, o doulah, o miselnih pripravah. Nosečnice berejo knjige o porodih, prebirajo izkušnje drugih. Poskušajo se pripraviti. Sama grem v to že tretjič, ampak nikoli se nisem na porod posebej pripravljala. Porod se mi zdi en tako naraven proces, da ne vidim smisla. Zdi se mi, da narava in telo poskrbita za to, da pademo v nek pravi minset. Konec koncev imamo devet mesecev, da se na to psihično pripravljamo.
Pri Lukcu niti nisem vedela kaj pričakovati. Da bo bolelo? Seveda. Pa vendar sem si mislila: »Ah, saj imam visok prag bolečine.« Ne vem ali sem imela srečo ali je moj odnos do tega pripomogel ampak res je šlo gladko.
Moje misli o porodu:
– Bolelo bo
– Osebje v porodnišnici ve kaj počne, poslušaj
– Traja samo omejen čas
To je bila moja edina priprava. Edini porodni načrt. Zakaj? Mislim, da bi mi bilo veliko težje, če bi si naredila podroben načrt, pa bi se potem izkazalo, da se ga ne moremo držati iz takšnih ali drugačnih razlogov. Prepričana sem, da bi me to še bolj vrglo iz tira. Res je, da sem sama bolj človek: »We’ll crossthat bridge when we come to it.« in mi je morda zato malo lažje. Ker me skoraj nikoli stvari ne skrbijo preden se zgodijo.
Tisti trenutek.
Moji občutki so bili vedno kot nek vrtiljak. Na začetku vzhičenje in veselje.. ok, zdaj gre zares. Potem čakanje neizogibnega. Čakanje, da se začne bolečina, čakanje, da se začne akcija. V teh trenutkih mi je vedno najbolj pomagal Simon, ki me je zabaval, bodril, preusmerjal moje misli. Potem se začne bolečina. Najprej saj ni tako hudo, potem pa ojej umrla bom. Ne traja. In ko je vsega konec? Berem zgodbe o čudežnih občutkih mamic, ko dobijo v roke dojenčka. Jaz sem ena izmed tistih, ki svojo navezanost gradim. Moje prve misli so: »Hvalabogu, da je konec.« in »Super, da je otroček ok.« Kakšne instant ljubezni nisem čutila nikoli. Gradila se je nežno, počasi in vsako minuto od takrat naprej. In vsak dan, ko ju imam, ju imam še veliko bolj rada, kot tisti prvi trenutek, ko sem ju dobila v roke.
Kaj je moja priprava na porod v tretje?
Upam, da se bo kot prvih dvakrat začelo sproženo. Meni je kontrola ključna. Vem kako se sliši ampak vseeno povem. Moj popoln razplet bi bil, da pridem zjutraj v porodnišnico in v miru izpolnim vso papirologijo, potem mi sprožijo porod, nekaj ur čakam, da se začne akcija, trpim približno 2 uri in dobim v roke malega fantka. To bi bilo popolno. In če ne bo? Pač ne bo. Ironično me je pri celem postopku najbolj strah tega, da bi mi sredi noči odtekla voda. Ne vem zakaj. Spet je nekaj na tej kontroli. Zdi se mi, da bi me bolj vrgla iz tira nepripravljenost, kot pa sam proces.
Pri Lukcu nisem vedela kaj me čaka. Pri Juliji pa se mi je proti koncu začel malo »vračati spomin«. Popadki so sicer boleli ampak ni bilo prehudo, potem pa sem se malo pred koncem spomnila in rekla Simonu: »O, šit. Tole kar prihaja, bo zdaj bolelo.« In res je. Pa kljub vsemu bolečino težko primerjam s čimerkoli drugim. Mislim, da jo je lažje prenašati, ker prihaja v valovih in pa ker ti je kristalno jasno, da ne bo trajala večno. Slej kot prej jo bo konec. Smatram se za »nezahtevno«pacientko. Poslušam osebje, poslušam predloge, poslušam navodila. V tistem trenutku moram sprostiti svojo željo po kontroli in zaupati, da mi vsi okrog mene želijo le najboljše. Najboljše zame in za mojega otroka. Da imajo izkušnje in znanje, ki ga sama nimam. Da mi bodo pomagali ta proces preživeti čimbolj gladko in bodo naredili vse kar je v njihovi moči v mojo korist. Morda sem naivna ali pa imam samo srečo, da sem imela vedno super ekipo. Nikoli nisem dobila občutka, da gredo stvari proti moji volji, nikoli se mi ni zdelo, da kdorkoli dela karkoli drugače kot bi moral. Vedno sem bila slišana.
Kaj si želim v tretje drugače?
Že v drugo sem si želela poizkusiti epiduralno, pa ne smem zaradi težav z vretenci. Za ultivo sem bila prepozna, ker sem hitreje rodila, kot je uspel anesteziolog priti do porodne sobe. Morda bi jo poizkusila v tretje. Ampak vseeno se sprašujem ali si želim svoj zadnji porod preživeti »zadeta«. Ne vem, se še odločam. Druga stvar je, da bom poskusila brez umetnih popadkov. Umetni popadki so samo sredstvo, ki tvoje lastne popadke ojača. Niso umetni. Tvoji so, samo bolj intenzivni. Sem pa nekje brala, da je pri pospeševanju procesa poroda z »umetnimi« popadki lahko otrok bolj zakrčen zato, ker je proces hitrejši, ker ga bolj rine ven. Pri obeh prvih sem imela umetne popadke in oba sta bila zakrčena v ramenskem obroču. Naključje? Nimam pojma. Ampak želim si poskusiti brez.
Zadnji del, ki se navezuje na mojo pripravo na porod je še ena moja odločitev, ki je velikokrat v očeh marsikatere mamice sporna. Prvo noč sem tako Lukca, kot Julijo dovolila oziroma celo prosila, da ju odpeljejo. Porod je izjemno naporen, pa naj traja 2 uri ali pa 20 ur. Telo gre skozi ogromno spremembo, tkiva se širijo, kosti se širijo, psiha mora nekako procesirati bolečino, novega otroka, napor. Prav zato sem se odločila, da prvo noč preživim sama. Sama s svojim telesom, s svojimi mislimi. Da se zbudim v nov dan naspana in začneva z novim dojenčkom najino skupno pot polna energije (kolikor je to sploh mogoče). Saj imava še celo življene. Tistih nekaj ur, se mi ne zdi ključnih. Pa nikakor ne mislim, da delam prav ali pa, da bi vse morale narediti isto. Prav delam zase in to je edino pomembno.
Skoraj prepričana sem, da bo ta porod moj zadnji. Zaenkrat sta bili obe izkušnji lepi. Pa niti ne lepi. Korektni, brez hujših zapletov. Bolelo je, še najbolj šivanje po epiziotomiji. Ko že misliš, da je vsega hudega konec in sprostiš medenico pride z iglo in šivanko. Neprijetno. Pa vendar bi kljub vsemu šla lažje še desetkrat roditi, kot pa preživljala poporodno obdobje. O tem, bom pisala v naslednji objavi.
Je pa moja sklepna misel za vse, ki še niste rodile tale. Pri porodu gre lahko vse »prav« ali vse »narobe«. Občutki gredo lahko od nemoči, do neskončne ljubezni. Vaš otroček vam je lahko v prvih minutah zadnja skrb na svetu ali pa edina svetla luč na koncu tunela. Ampak veste kaj je skrivnost? Popolnoma vseeno je. Popolnoma vseeno je ali ste čutile ljubezen ali ne, ali ste bile vesele otroka ali tega, da je konec. Edino kar je pomembno je cela življenjska pot, ki jo bosta skupaj prehodila.
Laura