Smrt pod posteljo se mi je vedno zdela zabavna fraza. Seveda ni predstavljala nič zabavnega. Ampak nekako hudomušno govori o prvih tednih po porodu.
Porod, priprava na porod, porodni plani, položaji pri rojevanju. Ok, vse to smo naredili. Vsega je konec, v rokah držimo tisto malo popolno štručko. Tri dni v porodnišnici počivamo, nosijo nam hrano, pomagajo pri skrbi, pomagajo pri preoblačenju. Kaj pa potem?
Potem pridemo domov in ostanemo same (no ja, imamo partnerja ampak vseeno). Devet mesecev se pripravljamo na dan D in si zamišljamo, samo to preživim in vsega bo konec. Samo, da dobim v roke svojega malega dojenčka in vse bo super. Mogoče za katero je ampak prepričana sem, da za marsikatero ni.
Telo se je devet mesecev počasi spreminjalo. Spreminjala se je oblika, raven hormonov, celo ravnotežna os se nam spremeni. Potem pa v nekaj urah spet postanemo enake nazaj? Pa se res vrnemo v enako stanje?
Nekje sem zasledila izrek, da je rojstvo za otroka približno enak fizični napor, kot je huda avtomobilska nesreča. Kaj pa za nas? Vezi so zrahljane, mišice raztegnjene, medenica razširjena. Nemalo katera gre skozi epiziotomijo ali carski rez. Ampak o tem ne razmišljamo pred porodom. Na to nas nihče ne opozarja, nihče ne pripravlja. Iskreno vse fotografije o izgledu telesa po porodu se mi zdijo zelo površinske. Seveda, telo se vizualno ne vrne v stanje pred nosečnostjo ampak ali je to res najhujša stvar? Najhujši ni izgled telesa. Najhujša je njegova nemoč.
Moja izkušnja je bila po rojstvu Lukca. Vse je šlo dokaj dobro. Porod je bil hiter, komplikacij ni bilo. Nekaj šivov sicer ampak ni drastičnega. In po treh dneh sem prišla domov. Mentalno pripravljena na ta nov list v mojem življenju. Mama. Kako bom zanj skrbela, kako ga bom previjala, negovala. Kako bom urejala sobico in oblekice še naprej, kako ga bom vozila na sprehode. Nisem pričakovala tega, kar se je zgodilo.
Kaj kmalu sem ugotovila, da moje telo ne sodeluje. Kondicija se ni vrnila čez noč. Sprehod do stranišča mi je bil največji napor. Še huje pa je bilo, ker v glavi sem zmogla vse. In za mentalni preskok med zmorem in ne zmorem je bil zares težek. Seveda, vsi so govorili: »Laura, počivaj. Spi ko spi dojenček, ne naprezaj se, skrbi zase.« Ampak, če si v glavi prepričan, da je vse ok, še posebej pa če si ekstremno energičen človek, tega pač ne moreš. Nisem mogla gledati umazanega perila. Nisem mogla ležati na kavču in ne pospraviti okrog sebe. Nisem mogla prepustiti skrbi za kosilo drugim. Saj sem v redu, saj mi nič ni. Hodila sem po stanovanju, pospravljala, kuhala. Šli smo tudi na sprehod, ki sem ga komaj preživela, ker sem skoraj zgubila sapo ampak seveda si tega nisem priznala. Ah kaj pa je to v primerjavi z devetim mesecem nosečnosti. In en večer me je zadelo.
Tisti večer sem sedela na kavču in kar naenkrat me je začelo zebsti. Malo me je hladilo. Vstala sem, si oblekla pulover in se usedla nazaj. Potem je bilo še huje. Začelo me je tresti. Fizično. Nase sem navlekla še eno toplo jopico, nogavice in odejo in tresoča ležala na kavču. Simona je skoraj zadela kap od skrbi. V stanovanju je bilo namreč 24 stopinj. Prižgal mi je še električni radiator in me obupano gledal misleč, da sem staknila sepso ali kaj podobnega. Prepričeval me je, naj pokličem urgenco, jaz pa sem še vedno zatrjevala, da ni nič hujšega.
Ni bila sepsa. Bilo je moje telo, ki mi je povedalo: »Dovolj. Ustavi se.«
Takrat sem se zares ustrašila. Tudi jaz sem namreč pod krinko brezbrižnosti razmišljala o hujših scenarijih, kaj vse bi lahko bilo narobe, ali bom morala nazaj v porodnišnico, kaj bom z Lukcem, kdo bo skrbel zanj. H sreči se je stanje umirilo in tresavica se je končala. Me je to popolnoma ustavilo? Ne zares. Ampak definitivno vsaj do te mere, da se stanje ni ponovilo.
Ni nujno, da je to za vsako izmed nas šest tednov. Ene potrebujejo en teden, druge dva meseca. Ampak gotovo pa je potreben čas. Čas, da se sestavimo nazaj. Čas, ko je potrebno spustiti vajeti iz rok in prepustiti drugim, da nam pomagajo (če le imamo to možnost). Čas, da si odpočijemo. Ker kot je rojstvo naporno za otroka, drage moje, za nas je še bolj. Poslušajte kaj vam sporoča vaše telo. Če vam sporoča, da ste super pa tudi ne dovolite vsakemu, ki ima 5 min časa in polno glavo »dobronamernih« nasvetov, da vam govori, da nečesa ne zmorete.
Je pa nujno, da se na to možnost pripravimo. Pa ne fizično. Nujno je, da si vsaj zadnji mesec nosečnosti dopovedujemo, da se s porodom stvari morda ne bodo vrnile na stare tire. Da telo morda ne bo močno kot je bilo prej, da določenih stvari ne bomo zmogle še kar nekaj časa.
Čisto iskreno malo zamerim tistim, ki prikazujejo obdobje po porodu tako »čudovito«, ker mi dajo misliti, da sem jaz tista, s katero je nekaj narobe, ki je lena, ker ni sposobna že po nekaj dneh dojenčka peljati na sprehod. Ki čuti pritisk, da ima že teden dni po porodu vse pod kontrolo. Mogoče je za njih res ampak ali to res predstavlja večino? Kar predstavlja »normalo«?
Naše telo je čudovito. Zmore toliko lepega. Zmore nam dati vse. Pa vendar mu dajmo kaj nazaj. Dajmo mu čas, da zmore biti tako čudovito. Dajmo mu možnost, da se zaceli, da se rane pozdravijo, kosti sestavijo in vezi utrdijo. Dajmo si priznati, da nismo super junakinje s kakšnimi čudežnimi močmi regeneracije na katere produkcija živega bitja ne vpliva. Ker vaš otrok bolj kot čisto stanovanje in oprane lase potrebuje zdravo, močno mamo, ki tudi sebi dovoli čas za okrevanje.
Laura