Moja tretja nosečnost je bila najbolj zahtevna. Sicer še vedno ne tako zelo, kot morda od katere druge ampak meni je bilo precej mukotrpno. Spremljali so me utrujenost, bolečine v križu in sramni kosti in otrdevanje trebuha. Verjetno je tretja nosečnost v treh letih terjala svoj davek na mojem telesu, ki je trenutno v najmanj fit stanju kar se tiče mišične mase kot kadarkoli prej.
Kot pri prvi nosečnosti sva se odločila za Nifty test saj sva želela biti kar se da prepričana v to, da je vse ok. Ne glede na to kakšen grd pogled bom dobila na ta račun pri dveh malih otrocih nisem in nisva pripravljena zavestno tvegati. Rezultati so bili na najino veselje super, hkrati pa še novica, da pričakujeva fantka.
Najin fantek ali Mini kot sem ga ljubkovalno klicala je bil napovedan 2.1. ampak že pri 30t si nisem mogla predstavljati, da bom še 10t noseča. Že novembra sem malo za šalo malo za res omenila ginekologinji, da tam okrog 18.12. bi pa že počasi prišla na proženje poroda. Kot so se stopnjevale moje težave, se je stopnjevalo tudi moje teženje, če bi pa res lahko sprožili porod glede na to, da je bil fantek že velik, prav tako njegova glava. Zares si nisem želela še ene Lukčeve glave z obsegom 38cm. V začetku decembra me je ginekologinja vprašala: »Kdaj si rekla? 18.12.? Super. Takrat sem ravno dežurna, bova naredili pregled en dan prej in če bo kazalo, da je vse pripravljeno in zmehčano prideš naslednji dan rodit.« Pa sem se uspešno uspela dogovoriti še za tretji napovedan porod.
Zvečer dan prej sva s Simonom še vedno razmišljala kako bo tem fantku ime. Za »rezervo« sva imela ime Robert ampak nekako nama ni čisto sedlo. Celo nosečnost sem težila, da je meni všeč ime Lovro. Kaj naj rečem, Laura – Lovro. Ampak Simon je dal absolutni veto na to ime. Potem po nekem čudežu pa je tisti večer omenil ime Lovrenc, pa sem si mislila »Yes! Zmagala sem!«
Zjutraj (kot ste že lahko sklepali) mi je moj oče pripravil tople senviče za zajtrk in močno kavo, ker brez tega pač ne grem rodit. Odpeljal me je do porodnišnice in že drugič sva se na enak način poslovila. Skoraj imava že tradicijo.
Najprej mi je babica naredila CTG in izmerila boke. Glede na to, da sem šla v to že tretjič v kratkem času nisva imeli prav veliko pogovora o kakšnih porodnih planih. Moj moto je: »Čimprej naj bo konec.« Povedala sem ji, da si želim ultivo ampak je bila skeptična ker po njenih besedah ultiva malo upočasni porod in glede na to, da sem že vešča, bi bilo morda bolje brez. Pa sem ji zaupala in tako šla še tretjič rodit brez vseh sredstev. I’m one tough cookie.
Po tem, ko sem se namestila v porodni sobi je okrog 10.00 prišla zdravnica in mi predrla ovoje. Ulilo se je ogrooomno plodovnice, ki pa je bila lepa in mlečna kot mora biti. Poklicala sem Simona in spet sva bila na tej poti skupaj.
Prvi popadki so bili rahli, nato so se stopnjevali. Vprašala me je ali si želim tudi umetnih, pa sem se seveda strinjala. Popadki so postali boleči in v enem trenutku sem točno vedela, da je čas za potiskanje. Spet že v drugo sem sama povedala: »Zdaj je na koncu in moram rodit.« Pa je bil res. Kolena h sebi in nekaj potiskov kasneje sem ob 12.58 že držala v rokah svojega Lovrenca.
Potem se je začel kratek pekel s krčenjem maternice. Prisežem, da grem raje še 10x rodit, kot pa še enkrat preživljat to. Krči so bili precej hudi in komaj sem pretrpela.
Prvo noč sem si želela preživeti sama in se spočiti. Potem pa se je Lovrenc tako lepo pristavil, da se mi je zdelo škoda, da se ne bi že takoj hranila brez dodajanja in sva spala skupaj. Kljub temu, da ni dovolj pridobil, so mi zaradi »izkušenj« dovolili po treh dneh domov v naš kaos.
Sem pa imela spet en zabaven pogovor s pediatrinjo (če me kdo spremlja že dlje je to tista, ki me je obtožila, da Julije zanalašč nočem hraniti z am).
Zdravnica (očitajoče): »Zakaj pa so vam sprožili porod?«
Jaz: »Am… ne vem? Z ginekologinjo sva se tako zmenili, ker je bil že velik..«
Zdravnica (očitajoče): »A pa se vam zdi to prav?«
Jaz (najprej zmedeno, potem sarkastično): »… a ga dam nazaj?«
Zdravnica: »No, pa saj izgleda donošen.«
Jaz: »…«
To je torej moja tretja in zadnja porodna zgodba. Ne morem razložiti kako zelo sem srečna, da sem imela tri nosečnosti brez hujših težav, tri sanjske porode, tri zdrave otroke. In kot se vedno hecava s kolegico: »Ko se Laura odloči kdaj bo rodila, bo takrat rodila pa pika.«