V torek so na rtv slo 1 predvajali češki dokumentarni film z naslovom Ujete v medmrežju. Govori o nevarnosti, ki preži na otroke na spletu v današnjem času, ko je tehnologija del naših življenj.
Če na hitro obnovim gre zgodba nekako takole.
Tri odrasla dekleta, ki izgledajo precej mlajše kot so dejansko si naredijo profile kjer se pretvarjajo, da so stare 12 let. Hitro se zgodi, da že začnejo dobivati sporočila starejših moških, ki se stopnjujejo v namigovanja, prepričevanja, izsiljevanja in na koncu celo v srečanja. Poudarila bi, da dekleta niso nikoli izzivale same, vedno so poudarile starost 12 let in se zelo otroško poskušale izmikati spolnem namigovanju.
Film mi ne da miru že tri dni. Razmišljam o tem, kako ima Češka statistično gledano zelo podoben demografski prerez kot Slovenija. Sama sem v Pragi tudi živela tako, da lahko iz prve roke potrdim, da sta si državi zelo sorodni. Spolno in drugo nasilje na spletu imaš vedno nekje v glavi, pa vendar dokler ne vidiš tega “in action” si sploh ne predstavljaš, da je vse to res. Pa je. Tudi pri nas.
Ko sva s Simonom premlevala to temo je on (računalniški inženir) seveda sestavil celoten plan, kako bova midva vse to preprečila. In brez dvoma mislim, da bi njemu to uspelo. Pa sploh ne gre za to. Na kakšen način otroku predstaviti, da je svet hkrati nekaj najlepšega in hkrati nekaj najhujšega. Kako mu ob enem govoriti o zaupanju in v isti sapi govoriti naj nikomur ne zaupa.
Mislim, da je o določenih temah še posebej kar se tiče spleta nujno govoriti na glas in brutalno. Ne olepševati ampak podati jasno sporočilo, da to ni ok. Ni ok, da ti odrasla oseba piše. Ni ok, da ti kdorkoli govori, da mu pošlješ svoje sporne fotografije ali, da ti jih pošilja kdo drug. Ni ok, da te izsiljujejo in se nad tabo znašajo. Ne odrasli, niti sovrstniki. Moram priznati, da mi je ob tem filmu večkrat prišlo na misel tudi medvrstniško nasilje.
Postavite se v situacijo, ki je morda bližje kot situacija s spolnim plenilcem. Fant, sovrstnik, ki mi je všeč me je dodal na nekem socialnem omrežju. Stara sem 12 let torej sem po enem tednu prepričana, da je ljubezen mojega življenja. Ko mi reče za fotografijo si mislim seveda, saj je ne bo nikomur naprej poslal. Saj je obljubil. In potem se prične izsiljevanje. Da jo bodo videli starši, sovrstniki, učitelji. Če se jaz poskušam postaviti v to situacijo, bi se iskreno rečeno pri svojih 12 letih vrgla s Savskega mostu. Pa ne pretiravam. Ne čudi me, da so ustanove za psihično zdravje mladostnikov polne. Da je čezdalje več depresije, samo poškodovanja, poskusov samomora. Ne čudi me.
Že dekleta in fantje pri svojih dvajsetih letih se ne zavedajo nevarnosti objavljanja spornih in izzivalnih fotografij. Kako lahko potem to pričakujemo od otroka starega 12 let in manj, ki je z vseh strani bombardiran z realnostjo kjer velja “sex sells”. Kjer so izzivalne poze in golota normalizirani do te mere, da je vsakdanje videti zadnjico dekleta na jumbo plakatu. Kar naenkrat je “pošlji mi fotografijo brez majice” nekaj normalnega.
Pokvarjeni ljudje se skrivajo v vseh možnih oblikah. To niso zgolj “čudaški” moški srednjih let, ki se skrivajo v kleti svojih staršev. Lahko je učiteljica, lahko je prodajalec v trgovini. Lahko je najbolj prijazna sošolka. Ne pozabimo tudi tega. In prav ti ljudje so dobili še eno platformo kjer lahko delujejo.
In kaj lahko storimo mi? Kako jih lahko zaščitimo? Prepričana sem, da samo omejevanje dostopa do tehnologije ni rešitev. Treba je ustvariti okolje z zdravim odnosom do tehnologije. Okolje, kjer nam tehnologija pomaga in se na njo tudi zanašamo, hkrati pa se zavedamo, da prinaša tudi negativne plati. Brigajmo se za svoje otroke! Ne uporabljajmo tehnologije za to, da imamo pred njimi mir. Poznajmo jih. Opazujmo jih. Starši so tisti, ki morajo videti spremembo pri svojih otrocih. Nadajujmo pri vzgoji. Predvsem začnimo pri vzgoji svojih otrok, da ne bodo postali nasilneži. Potem nadaljujmo s pogovorom o nevarnostih in šele na koncu imejmo nadzor in omejevanje. Z roko v roki. Samo pogovor žal po mojem mnenju ni dovolj. Samo nadzor nikoli ne bo toliko 100%, da bi lahko preprečil takšne situacije. Poiščimo neko zdravo razmerje med zaupanjem, pogovorom in nadzorom.
Najprej sem želela pisati tudi o objavljanju fotografij svojih otrok ampak menim, da je to tema, ki si zasluži posebno objavo. Zato jo bom prihranila za prihodnjič.
Do takrat pa apeliram, da si pogledate film. Ga gledate skupaj z otroki. Ker kakor brutalen se zdi, realnost je še hujša.
Laura