Včasih se počutim kot outsider. Sprašujem se, če sem dovolj “mama” za enega, kaj šele za dva otroka.
Z vsakim svojim otrokom, ko sem del skupin meseca rojstva in sedaj, ko sem del socialnih omrežji se mi zdi, da sem v zadnjem času res outsider. Zdi se mi, da so mame in bodoče mame res vse 100% navdušene nad nosečnostjo, nad materinstvom in nad vsem kar pride zraven. Jaz nisem čisto takšna.
Če začnem pri nosečnostih. Nikoli nisem imela hujših težav. Ne pri Lukcu in ne pri Juliji. Pa vendar nosečnost ni obdobje, ki bi ga tako zelo cenila in oboževala. Zadnjič sem nekje brala zapis neke mame o tem, kako je v nosečnosti vedno »trpela«. In tako zelo sem se poistovetila z njo. Končno sem malo lažje zadihala, nisem se počutila kot, da je z mano nekaj narobe. Tako, da je tale zapis ta tiste, ki so podobne meni.
Na nosečnost imam dva zelo polarna pogleda. Po eni strani sem se seveda neskončno veselila in bila vsakič srečna, da nosim novo življenje. Veselila sem se vsakega pregleda, vsake slikice. Spremljala kaj se je v katerem tednu dogajalo in kako se je mali človeček razvijal. Prav tako sem ponosno pokazala trebušček. Ampak po drugi strani je bilo to zame obdobje, ki me je ekstremno oviralo. Težko mi je bilo prenašati utrujenost, pridobivanje teže, krčne žile in navsezadnje trebuh, ki me je oviral pri brezskrbnem gibanju. Težko mi je bilo biti omejena. Pa ne zaradi nosečnosti ampak zato, ker moje telo ni bilo čisto moje. Ker nisem imela enake energije, ker sem sopihala po stopnicah, ker se nisem mogla brezskrbno igrati z otrokom. Ker nisem mogla kadar mi je pasalo popiti gin tonika. Meni samostojnost pomeni vse. Možnost odločitve zase. In v tem obdobju tega ni. Ker se odločaš prioritetno za malo bitje, ki prebiva in raste v tebi. In to mi je težko. Kakorkoli se to sliši. In pri obeh nosečnostih sem komaj čakala, da mineta.
Potem pride obdobje dojenčka. Vem, nekatere ženske lahko ure in dneve ležijo v postelji in očarano opazujejo novo bitje. Nosijo ga s seboj na vsakem koraku in edina skrb jim je, da opazijo vsak premik in dih. Shranijo si vsak spominek, praktično vsak izpadel lasek in copatke. Jaz nisem taka. Jaz se v prvem obdobju počutim kot servis. Padem v nek mode, ki pomeni razmišljanje o tem, kako ohraniti to bitje živo in zdravo. Plenička – check, temperatura – check, spanje – check, hranjenje – check. In ker sem navajena biti konstantno v gibanju, dojenčka ne nosim za seboj. Vesela sem, ko spi v svojem gnezdecu saj imam takrat občutek, da dobiva dovolj energije in lepo in zdravo raste. Tudi jok me ne gane. Spet se vklopi nek mode, kako situacijo rešiti. Je malček lačen, zaspan, ima krče, si želi pestovanja. Jaz sem problem solver. Neskončno imam rada svoje otroke in rada jima to povem, ju objamem in stisnem in polupčkam. Zelo rada o njih govorim, ju pohvalim, debatiram. Ampak komaj čakam, da obdobje dojenčkov mine.
Moje uživanje v materinstvu se začne nekje pri 6m, še bolj pri enem letu. Ko postane mali dojenček počasi malček. Ko se začne odzivati in opazovati. Ko vidiš, da se aktivno uči vsak dan novih stvari in novih spretnosti. Ko ti zna pokazati, da je lačen in žejen. Ko razvija željo po tem, da samostojno raziskuje svet okoli njega. Ko ga opazuješ kako razvija svoj karakter in svoje posebne osebnostne lastnosti. Takrat se moja ljubezen do materinstva zares šele dobro začne. Pa tudi takrat nisem nikoli 100% samo mama. Ne čutim hude žalosti, ko dam otroke v varstvo. Ni mi težko prenašati trmastih izpadov. Ne doživljam nekih notranjih travm in zlomov, če ju nekaj ur ali dva dni ne vidim. Ni mi posebno hudo ob zaključku porodniške otroka dat v vrtec. Ne vem. Mogoče sem čudna ampak ne morem in ne bom se pretvarjala, da sem drugačna.
Velikokrat se zgodi, da mame ob odraščanju otrok doživijo hude osebne zlome. Leta in leta so imele otroke za edino svetlo zvezdo v življenju, potem pa jih počasi ti otroci čezdalje manj potrebujejo. In tako je prav. Pa vendar zadaj ostane ženska, ki je ves svoj čas in pozornost namenjala otroku. Na stran je dala vse svoje želje, ambicije, hobije, včasih tudi partnerja. In nemalokrat se zgodi, da ko ji vzameš nalogo mame v pomenu skrbi za nebogljenega otroka, ker je takrat postal že samostojen, se zlomi. Ne najde smisla, ne najde sebe. Sama menim (bomo videli kako bo), da s tem ne bom imela hujših težav. Ker se vsak dan opominjam na to, da sem tudi Laura, da sva tudi Laura in Simon in da sem spodobna še marsikaj drugega kot skrbi za otroke. Vem kako se sliši ampak drugače ne znam razložiti.
Lahko samo še enkrat napišem, da sem srečna, da sem mamica. Srečna, da imam dva mala sončka, ki ju obožujem ju ne bi zamenjala nikoli na svetu. Ob katerih komaj čakam vsak dan, da ju vidim kako odraščata in v kakšni osebi se bosta oblikovala. Da 90% svojih dni razmišljam le o tem ali sta srečna ali sta zdrava ali čutita mojo ljubezen četudi nisem tako zelo čustvena. Ali jima dovoljkrat povem, da ju imam rada. Ampak tistih 10%, tisto je pa zame in za naju.
Laura