Na tole temo sem pred časom izvedla anketo na instagramu kjer sem vas spraševala o vašem mnenju glede razmerja med dobrim partnerjem in dobrim očetom. Rezultati so nekako potrdili pričakovanja, po drugi strani pa so bili tudi protislovni.
Zame dober partner definitivno ni nujno dober oče in obratno. Seveda, v nekaterih primerih se oboje poklopi, kar je najbolj pozitivno vendar misliti, da če ena stvar manjka, druga ne more biti prisotna, pa se mi tudi ne zdi pravično.
Dober partner (ali partnerka) po mojem mnenju je tisti, ki svojo drugo polovico spoštuje in podpira. Sprejema njen življenjski stil in ga zanima kaj ima za povedati. Dober partner ima rad preko napak in je vedno tam, ko ga potrebuješ. Vidi, kdaj te je potrebno pri stvareh podpreti in kdaj ustaviti. Te razvaja kadar to potrebuješ in ti da vedeti, da imaš vsaj enega zaveznika na tem Svetu.
Dober oče na drugi strani pa vse zgoraj napisano nudi svojim otrokom. Namenja jim pozornost in čas, ki ga ima na razpolago. Poskuša najti razmerje med finančno skrbjo in pozornostjo. Ni nujno, da je oče, ki je veliko v službi slab oče. Lahko, da je to nujno potrebno, da lahko za svoje otroke poskrbi. Dober oče se svojim otrokom pomaga razvijati v najboljšo varianto njih samih. Ve kdaj jim postaviti meje in kdaj popustiti. Daje jim vedeti, da je v njihovem kotu in da se nanj lahko zanesejo.
V zadnjem času se mi zdi, da mame preveč enačimo zgoraj opisani osebi. Ja seveda na nek način je to popolnost h kateri stremimo. Ampak nepravično bi bilo reči, da slab partner ne more biti dober oče. Oče je v odnosu do otrok, partner do partnerke. In seveda na majhnem odseku se ti dve stvari prepletata. Dober oče tudi spoštuje mamo svojih otrok. Ne rabi pa je imeti rad, da je kljub temu dober oče. Tudi v ločenih družinah je oče lahko res dober oče.
Prav tako je lahko dober partner slab oče. Lahko partnerki nudi vse zgoraj našteto, pa mu je malo mar za njune otroke. Za njih niti ne skrbi, niti se z njimi ne ukvarja. Definitivno jim ne namenja niti časa niti zanimanja. Pa je lahko še tako popoln partner, ki te vsak večer razvaja. Dober oče pač ni.
Zanimivo se mi je zdelo, da je veliko vprašanih na vprašanja ali oče sodeluje pri negi otroka in ali oče sodeluje pri animaciji otroka odgovorilo da 100%, nato pa pri končnem vprašanju, če bi karkoli spremenile odgovorilo da ja. Zakaj bi kaj spreminjal, če vaš partner pri vsem 100% sodeluje?
Skrb za otroke je po mojem mnenju stvar dogovora. Glede na to, da je to osebni blog, bom kar nadaljevala pri nas, ker je to pač situacija, ki jo najbolj poznam. Midva sva že od začetka nekako dogovorjena, da imam jaz bolj čez skrb. Previjanje, kopanje, oblačenje, hranjenje. Pa ne zato, ker Simon tega noče ali ne zna delati ampak kot jaz rajši poskrbim za ta del, se on rajši z otroci igra in jih animira, kar pa meni ni najljubše. Ne razumite narobe, tudi jaz berem, pojem in ustvarjam z njimi. Ampak Simon je tisti od naju, ki lahko eno uro z Lukcem sestavlja železnico in Julijo z nosilko nosi po gozdu in ji kaže stvari. In daleč od tega, da bi mislila, da je zato kaj slabši oče. A zato ker zamenja manj plenic kot jaz? Nikakor.
Stoodstotno sem prepričana, da tudi, če bi se midva razšla, bi bil Simon še vedno dober oče. Kot bi bila tudi jaz dobra mama saj na zadeve ne smem gledati tako enostransko kajne? Je vedno in vsak dan tako dober partner kot dober oče? Ne, seveda ne. Saj tudi jaz nisem vsak dan popolna. Ampak ko potegnem črto lahko rečem, da nama obema najina delitev dela kar se tiče skrbi in vzgoje otrok ustreza. In to je pomembno.
Kot mi je že takrat ena izmed vas napisala. “Dober oče ni takšen, kot si ga predstavlja mama.” In tukaj se mi zdi, da se pojavi največja težava pri nezadovoljnih ljudeh. Ko gledamo objave drugih, filme, reklame. Vsi predstavljajo nek “popoln” paket očeta partnerja, ki hkrati cele dneve preživi z družino, skrbi za otroka, zvečer zmasira mamo in jo pelje na večerjo, ponoči jo popolno zadovolji in aja še zasluži štirimestno številko vsak mesec. Zdaj pa obrnimo situacijo in si predstavljajmo, da bi moški enako (samo v ženski obliki) zahtevali od nas. Nemogoče, kajne? To bi pomenilo, da nas želijo vrniti v leto 1930. Kako smo radi enoznačni.
Torej, preden se mi še ta prispevek izbriše, kot sta se mi že dva pred njim. Dober oče ni nujno dober partner in obratno. Prav tako je lahko nekdo oboje ampak ne 24/7. Vsi smo le ljudje in nihče ni popoln. Pa vseeno bom še enkrat ponovila. Vse je v ravnovesju in sporazumnih odločitvah. Vsak prispeva svoj košček v sestavljanko in če družina funkcionira in so vsi zadovoljni in srečni potem je nesmiselno govoriti kaj in kako mora kdo delati, da je kar najbolj dober.
Laura