Marsikdo, ki me pozna bo mislil kako ironično je, da pišem o knjigah in branju. Pa nič zato. Svojim otrokom poskušamo privzgojiti tudi navade, ki jih sami morda ne premoremo toliko, kot bi si želeli.
Priznam, da sama nisem najbolj vestna bralka. Moje navdušenje iz osnovne šole, ko sem prebrala praktično vse knjige v šolski knjižnici se je počasi zmanjševalo z obveznim branjem v gimnaziji, nato pa s “pomanjkanjem časa” na fakulteti. Nekako sem popolnoma izgubila željo po branju. Tudi na morju, pod drevesom ali pa v postelji na hladen zimski večer. Na nek način sem se zaradi ostale tehnologije polenila do te mere, da sem knjige nekako zanemarila.
Kljub vsemu zgoraj napisanemu pa sem že od nekdaj imela v glavi idejo kako bom brala svojim otrokom in z njimi. Ta pravljična slika, ko smo skupaj zabubljeni v postelji s knjigo v medli svetlobi in beremo pravljice pred spanjem. No, potem pa sem dobila otroke in ugotovila, da sem jaz edina, ki se ji ta podoba zdi zadosti zanimiva. Začela sem iskati način, kako malčka prepričati, da so knjige nekaj zabavnega v vsej poplavi risank in ostalih stimulansov, ki nas obkrožajo.
Zavedati se moramo koliko koncentracije otrok pri določeni starosti premore. Ker sem popolnoma prepričana, da se tega ne da poenotiti na vse otroke, bom sama pisala o fazah pri mojih otrocih kar brez starosti, zgolj, kako so šle pri nas faze po vrsti, potem pa naj si vsak izdela svojo starostno lestvico glede na sposobnosti svojega otroka.
- SENZORIČNE SLIČICE
Prvi primer prikazovanja sličic in zgodb otroku se začne s kazanjem senzoričnih kartic. To so preproste kartice ali knjige, ki vsebujejo zgolj visoko kontrastne sličice vzorcev, živali, odvisno kakšne izberete. Na začetku je dojenčkov vid še zelo nenatančen in potrebuje visoko kontrastne sličice, da razloči različne podobe. Sama sem sličice kazala in sproti govorila o tem kaj vidim. Na tisti točki me ne Julija ne Luka nista razumela. Sta si pa ogledovala sličice in sledila tonu mojega glasu, kar je za prvo spoznavanje popolnoma zadosti. Senzorične sličice lahko kupite ali pa natisnete sami. Verjemite, dojenček ne ve katere znamke so.
2. MEHKE KNJIGE
Kasneje, ko postane dojenček že radoveden in gradi na svoji senzoriki se uči tudi prek različnih tekstur, vzorcev in podob. Mi smo nadaljevali z mehkimi knjigami s preprostimi sličicami in različnimi teksturami. Skozi opazovanje, naše pripovedovanje in dotikanje raznoraznih tekstur dojenček spoznava različne občutke in efekte. Pri nas je bila najbolj popularna knjiga iz IKEJE, ena izmed “kopalnih knjigic” in pa mehka knjiga Maček Muri. Glede na to, da so gibi zelo nenadzorovani in da velik del spoznavanja sveta poteka preko ust, so mehke knjige zelo obstojne in se ne uničijo zlahka. Določen čas sta knjigice premetavala in spoznavala sama, ko sta izgubila pozornost pa sem še jaz začela z opisovanjem sličic in različnimi glasovi.
3. KARTONKE
Kartonke imajo običajno že preprosto zgodbico ali tematiko. Lahko so o različnih vozilih, živalih ali pa že z zgodbo. Misliti, da bo otrok v fazi kartonk poslušal pravljico je še precej optimistično. Izkazalo se je, da če tisti, ki z otrokom “bere” pokaže veliko zanimanja in zabave, lažje potegne zraven še otrokovo pozornost. Predvsem sem katonke uporabljala kot učni pripomoček za spoznavanje živali in zvoke. Tudi pri kartonkah je dobro, če najdemo takšne, ki so kombinirane s teksturami. Pri nas sto bile najbolj popularne tiste o živalih, vozilih in pa ena o otrokovih čutilih.
4. KARTONKE z dodatkom
Če smo otroka počasi navajali na opise, ki smo si jih izmišljevali sproti, lahko nadaljujemo tudi na preproste kartonke kjer že nekaj piše v smislu opisa ali zgodbe. Pozor – večina otrok (ali pa vsaj moji) še tudi pri enem letu ali letu in pol niso sposobni koncentracije za opise. Tukaj nam priskočijo na pomoč kartonke, ki imajo dodano “animacijo”, ki otrokove prstke zamoti med tem, ko mi že počasi knjigo beremo. Tukaj so nabolj prav prišle knjigice o vozilih, kjer se vrtijo kolesa, pa tiste na baterije z glasovi živali. Prav tako tudi takšne za odkrivanje in podobno. Največ sem jih kupila v Mladinski knjigi in pa v Lidlu. Te kartonke, ki imajo malo besedila so pri nas vzporedno z ostalimi popularne še vedno. Luka tudi pri dobrih 2.5 letih še vedno rad z mano prebere knjige, kjer lahko sodeluje.
5. “PRAVE” KNJIGE
Mi smo nekako zadnjega pol leta počasi v fazi, ko “zmoremo” prebrati tudi že kakšno klasično knjigico. Predvsem je še vedno pomembno, da besedila ni veliko in da tisti, ki bere res vloži nekaj truda. Otrok se bo bolj koncentriral, če vmes glasno kikirikamo in ga sprašujemo o sličicah, kot pa če monotono beremo zgodbo. Tudi tiste daljše pravljice iz našega otroštva, ki jih morda želimo prebrati malce prezgodaj glede na otrokove sposobnosti lahko uporabimo. Sama sem ugotovila, da lahko pri teh Lukcu pripovedujem tudi obnovo teksta, ne pa prav točno to kar piše. Primer: Zvezdico Zaspanko lahko prebereva celo, krajšam tekst. Če berem vse, pa prideva nekje do polovice. Nikakor pa ne zahtevam od Lukca, da knjigo dokončava. Če mu koncentracija pade, pač nehava in poskusiva prihodnjič.
V tej kategoriji so mi še vedno najljubše Zog, Zverjasec, Palčič, Polž na potepu na kitovem repu, Maček Muri, Muca Copatarica, Petelinček in še mnogo drugih..
6. SLIKANICE
To kategorijo sem dala nazadnje, ker navsezadnje lahko pokriva skoraj vsa obdobja otrokovega razvoja. To so knjige, ki vsebujejo le sličice in nam in kasneje otroku dovolijo, da sam interpretira vsebino. Pri nas za to uporabljamo kar eno, ki je dejansko slovar angleščine in nemščine vendar lepo prikazuje različne situacije. Na začetku smo samo gledali slikice, potem jih opazovali, zdaj si zmislimo že kakšno zgodbico. Gotovo pa je za takšne knjige potrebno več domišljije in zagnanosti.
7. OTROŠKE ENCIKLOPEDIJE oz. IZOBRAŽEVALNE KNJIGE
Ko otrok postane vedoželjen, mu lahko predstavimo že tudi otroške enciklopedije. Pazimo, da so dovolj preproste. Prav tako je še vedno najbolj pomembno, da so v njih lepe, velike in zanimive sličice. Še vedno se otrok koncentrira na vizualni del, na nas pa je, da dodamo še informacije, ki jih preberemo. Pri nas so počasi že zanimive tiste z živalmi, dinozavri, poklici…
Trenutno so tole faze, ki smo jih do zdaj obdelali. Kako bomo nadaljevali, pa napišem kasneje, ko do tja pridemo.
MOJI SPLOŠNI NASVETI:
- Kot boste navdušeni vi, toliko bo navdušen otrok. Otroci nas pri vsem posnemajo in, če boste z navdušenjem neko stvar počeli, si bo tudi otrok toliko bolj želel pri tej dejavnosti sodelovati.
- Na začetku ne glejte na kvaliteto zgodb ampak kvaliteto sličic. Koncentracija naših malčkov še ni dovolj dobra, da vi cenili dobro zgodbo. Veliko več jim bo pomenila lepa pisana ali nazorna sličica in naš opis.
- Knjige se bodo uničile. Vem, da je splošno znano, da moramo za knjige lepo skrbeti ampak iskreno.. mali otroci tega niti ne razumejo, niti jih tega ne moremo dopovedati. Sama rajši vidim, da se s knjigo igra in jo opazuje pa tudi, če se pri tem poškoduje kot, da mu je ne bi dovolila vzeti. Otrok prav tako z vsemi čutili spoznava svet. Če to pomeni kaj zgristi in strgati, pa naj bo.
- Ne jezite se, če otrok izgubi koncentracijo. Seveda jo bo. Ampak poskusite znova kasneje.
- Ne kupujte knjig skozi svoje oči ampak skozi oči otroka. Naj bodo takšne, da bodo zanimive njemu, ne takšne, ki lepo pašejo na knjižno polico.
- Opazujte interese otroka in mu kupujte knjige, ki ga bodo zanimale.
- Podedovane stare knjige so zakon!
- Imejte knjige na dosegu otroških rok. Večkrat kot jih bo videl, več možnosti imate, da ga bodo zanimale.
Laura