Nekaj mamic me je že vprašalo kako je izgledal Julijin razvoj in osvajanje mejnikov ter kako izgledajo te terapije, ki jih obiskujeva zato sem se odločila, da v eni objavi malo bolj na široko povem najino izkušnjo. Že v naprej povem, da nisem strokovnjak na nobenem od teh področji in da vse kar bom pisala govori le o najinih izkušnjah. Seveda je vsak otrok drugačen, v drugem tempu osvaja mejnike in drugače sprejema terapije. Prav tako imajo terapevti različne programe za vsakega otroka in njegove sposobnosti na določeni fazi.
Prva, ki je opazila, da ima Julija težavo pri razvoju je bila zdravnica na sistematskem pregledu. Ugotovila je, da je njena drža rahlo asimetrična (v položaju pasenja kravic) in pa da je njeno telo rahlo “mlahavo” (v položaju, ko jo drži vertikalno za prsni koš). Napotila naju je v razvojno ambulanto, da ocenijo stanje in ugotovijo ali potrebuje dodatne terapije.
Pregled v razvojni ambulanti je veliko bolj natančen od pregleda na sistematiki. Najprej je medicinska sestra pred pregledom opravila vse meritve in Denverjev test, nato pa sva šli s temi podatki naprej do zdravnice. Kaj vse je pregledovala vam ne znam povedati. Približno enako kot na sistematskem pregledu vendar bolj natančno, vzela si je več časa in mi sproti razlagala kaj opazuje in kako se določeno “hibo” opazi. Njen zaključek je bil enak in sicer rahla hipotonija v trupu, hipertonija v ramenih (kar je v veliko primerih povezano saj otroci kompenzirajo) in pa asimetrija. Prav tako ima (po meni) hiperlaksne (zelo gibljive) sklepe. Napotila naju je na nevrofizioterapijo, ki pa je zaradi “manj resnega” stanja in ogromno otrok, ki potrebujejo to terapijo predvidena le dvakrat na mesec.
Na nevrofizioterapiji je terapevtka najprej preverila vse izvide in se temeljito pogovorila z mano o našem handlingu, kaj opažam sama, na kakšen način izvajamo določene zadeve in tako dalje. Potem je z Julijo izvajala različne sete vaj in se trudila, da čim več razloži, da lahko podobno vaje delava tudi doma. Dovolila mi je tudi snemanje (izključno za lastno rabo), da sva šli res čez celoten potek vaj. Vaje izgledajo kot vodena telovadba, kjer pa otroka tudi malo “sili” v pravilne položaje zato se kdaj tudi upre z jokom. Kljub vsemu sem presodila (in mi je zagotovila tudi terapevtka), da vaje niso boleče. So pa precej izčrpljujoče za dojenčka, zato proti koncu pač pride tudi do več upora (doma je po fizioterapiji vedno spala kot top). Vse vaje se izvaja na tleh, na Airex blazinah, ki sva jo tudi dobili za domov in pa z različnimi igračkami, ki pomagajo stimulirati malčka. Prav tako mi je terapevtka svetovala na kakšen način obložiti lupinico, voziček. Kako si pomagati pri hranjenju. Nekako celostna obravnava.
Po določenem obdobju sva imeli spet kontrolni pregled v razvojni ambulanti. Sicer se je napredek poznal, vendar se je zdravnica odločila, da nama zaradi kasnejšga razvoja predlaga še obisk delovne terapije. Seveda sem se sama takoj strinjala saj sem mnenja, da vsaka podobna terapije zgolj pomaga otroku.
Delovna terapija na prvi pogled izgleda kot igra. S kolegico sva se celo šalili, da je to pač tista ena ura, ko se nekdo drug igra z otrokom in lahko mamica malo počije. Dejansko izgleda kot usmerjena igra. Otrok se sam igra, terapevtka pa spremlja njegove gibe in ga usmera v pravilno rokovanje s predmeti. Na primer daje mu igrače, ki spodbujajo uporabo obeh rokic naenkrat ali pa med igro, ko posega po predmetih spodbuja, da uporablja tudi tisto stran, ki mu povzroča težave. Kasneje, ko je bila že večja je uporabljala tudi gugalnice, za spodbujanje ravnotežja, pa bazen z žogicami. Res ogromno pripomočkov. Cilj je nekako skozi igro spodbujati pravilen razvoj od grobe motorije do fine motorike do (kasneje) grafo motorike.
Na zadnjem pregledu v razvojni ambulanti pri enem letu je prila zdravnica do zaključka, da je Julija zelo napredovala. Premagala je predvsem težave pri rotacijah v trupu in asimetriji. Verjetno se bo hipotonija opazila še kar nekaj časa ampak veliko gibov sedaj je sposobna narediti ampak se pač odloči, da jih ne bo. Prej pa te izbire ni imela. Kljub vsemu je ocenila, da naj obiskujeva fizioterapijo dokler samostojno ne shodi, delovno terapijo pa vsaj še do 18m. Takrat naju spet čaka pregled in se bo stanje spet ocenilo.
Kljub temu, da se otrok ne primerja, bom vseeno napisala kako je šel pri Juliji razvoj po mesecih (približno, ker se točno ne spomnim)
- obrat na trebuh cca 6m
- plazenje vojaško (asimetrično – ranjen vojak) 8m
- samostojno se usede 10m
- stoji ob opori/se kobaca 12m
- hodi ob opori 13m+
Trenutno je stara 14.5m in še ne stoji samostojno in ne hodi. Ampak brez dvoma bova vse to nadoknadili v bližnji prihodnosti.
V Julijinem primeru se nisem odločila za zunanje vadbe. Zakaj? Mnenja sem, da so te telovadbe za otroka, ki nima težav super. Spodbujajo gibanje, naučijo mamice pravilnega handlinga in dajo še kakšno dodatno idejo za igro in vadbo. V primeru, ko ima otrok diagnozo pa sem trdno prepričana, da potrebuje strokovno izobraženega terapevta in sicer nevrofizioterapevta z izkušnjami. Seveda, lahko hodimo tudi k takemu (sem hodila z Lukcem) ampak tokrat se za to nisem odločila, ker je iskreno finančno precej velik zalogaj, pa tudi situacija s Corono je malo oteževala zadeve. Prav tako sem se na koncu “pomirila” s tem, da ima najina fizioterapevtka svoj plan za Julijo in, da mogoče mešati dveh z dvema različnima pristopoma ni najboljše. Ampak to je zgolj moje razmišljanje.
Kaj je bil sploh smisel te objave?
Da tiste, ki imate morda dojenčke z drugačnim potekom razvoja malo vidite kako je še drugje. Da se mogoče malo pomirite, če preberete, da tudi kateri drug otrok še ne hodi in teče pri enem letu. Po drugi strani pa tiste, ki ste še na začetku morda preberete, da bo vse ok in, da kljub težavam ne pomeni, da se vaš otrok ne bo nikoli “normalno” gibal. Seveda to pomeni v večini primerov. Kjer so diagnoze hujše in kjer so prisotne druge bolezni in okvare vam tega nihče ne more zagotoviti.
Prav tako sem želela še enkrat poudariti kako so vse te terapije, ki so nam na voljo takšen luksuz. Vsaka strokovna obravnava otroka in strokovno vodena terapija lahko samo izboljša kakovost gibanja, vam pa da neko dodatno informacijo o razvoju vašega otroka. Prav tako vam pomaga, da znate same rokovati z dojenčkom in otrokom in na kakšen način mu pomagati premagovati določene ovire.
Seveda, rajši bi videla, da Julija ne bi imela teh dotičnih težav. Sem pa vesela, da sva naleteli na zdravnico, ki jih je opazila in naju napotila naprej. Prepričana sem, da je bil vsak obisk vsake terapije samo pozitiven.
V kolikor katero karkoli dodatno zanima, bom vesela, če mi napišete komentar na IG ali FB ali pa na mail. Kamorkoli.
Laura