Družbena omrežja so preplavile zgodbe o umetni oploditvi, o stiski ob neuspeli zanositvi, o neizpolnjenih ali pa po dolgem času uslišanih željah po pozitivnem nosečniškem testu. Rada berem te zgodbe, ker se mi zdijo kot nek ventil za tisto, ki jih piše. Veseli me, da je zbrala pogum, da svojo zgodbo deli in skozi to lažje sprejema situacijo. Sočustvujem s tistimi, ki vsak mesec doživljajo stisko, veselim se s tistimi, ki končno dočakajo svoj mali plusek. Pa vendar niso zgodbe vedno takšne. Niso vsi pozitivni nosečniški testi pozitivni in kljub temu, da živimo v sodobni družbi kjer ima vsaka ženska pravico do odločitev o svojem telesu, je to le še ena tema, kjer je sprejemanje in razumevanje na več nivojih zelo mačehovsko.
Malo bom mešala svojo zgodbo z zgodbami kolegic in z lastnim razmišljanjem. To le ni tema kjer bi rekla: “Ona mi je povedala tako in tako.” Mogoče sem prevzetna ampak zdi se mi, da je razmišljanje o takšnih temah drugače sprejeto od nekoga, ki že ima otroke in to celo (skoraj) tri. Na prvo žogo bi lahko rekel, da takšna oseba ni nikoli pomislila na to, da otroka ne bi obdržala.
O svoji zgodbi sem delno že pisala, zato v hude podrobnosti ne bom šla pa vendar sem bila tudi sama enkrat postavljena pred ta šok, to stisko in naposled pred to odločitev. Pa ne le zaradi sebe. Zaradi malega bitja, zaradi pritiskov iz okolice, zaradi očeta, zaradi družine. Le kaj si bodo mislili. Vsaka odloča o svojem telesu. Seveda. Pa vendar ljudje nismo narejeni tako, da bi lahko v pravih momentih izklopili vpliv okolici in razmišljali o vplivu svojih dejanj na druge. Začne se že pri zdravnikih. Nemalo je takšnih, ki te odločitve ne sprejmejo tako zelo objektivno kot bi jo mogli. Pa niti morda ne rečejo tega. Vidi se jim v odnosu, sliši v tonu glasu. Sama sem imela super izkušnjo. Najin pogovor je potekal nekako takole:
“Povejte mi ves potek in vse kar moram vedeti, če se odločim za eno in vse kar moram vedeti, če se odločim za drugo.”
Po odkritem in sočutnem pogovoru je bil odgovor ginekologinje le:
“V sredo imate termin ob 8.30. Če vas ne bo, se vidiva čez en mesec na kontrolnem pregledu.”
In ta objektivnost, ta sposobnost ponuditi mi dve opciji brez vsakršnega predsodka in obsojanja mi je takrat pomenila največ.
Pa dovolj o meni. Obstaja mnogo situacij v kateri se ženska ne razveseli nosečnosti.
Lahko je še zelo mlada ali pa tudi malo manj mlada. Pred sabo ima še študij ali druge ambicije, želje, načrte in dojenček pač v ta plan ne paše. Ne nikoli, vendar gotovo ne v tistem trenutku
Lahko je plod nepremišljene noči, lahko ne ve kdo je oče, lahko ni v razmerju v katerem bi se ji zdelo optimalno vzgajati otroka.
Lahko ima doma že otroka ali dva in si ne želi še tretjega kljub temu, da ima prva dva neskončno rada in je v ljubečem partnerskem odnosu. Ne želi si svoje pozornosti in časa deliti na tri dele, ne želi si še dodatne finančne skrbi, ne želi si velike družine.
Lahko si ne želi nosečnosti. Poznam tudi ženske, ki se niso pripravljene podati na pot nosečnosti. Sama grem skozi to že tretjič in povem vam, da ni za vsako lahko. Nosečnost ti telo obremeni, spremeni, odvzame (vsaj za tisti čas, pa še kar nekaj časa po tem) in ni vsaka ženska samo zato ker je ženska pripravljena na to pot.
Lahko si preprosto ne želi otrok. Pika. Brez razpravljanja, razpredanja. Tudi to obstaja.
Še mnogo je razlogov zakaj si nekdo ne želi otroka in nosečnosti in prav vsi izmed njih so enako pomembni in imajo enako težo ne glede na to kaj si kdo o tem misli.
Poznam nekaj žensk, ki so šle skozi splav in prav nobena od njih ni tega storila z lahkim srcem in brez razmisleka. Prav nobeni ni bilo to enako lahko kot v trgovino po kruh. Vse so občutile hudo stisko in prav vse so imele strah pred tem, da komu povejo. Vesela sem, da so se zaupale meni. Grozno se mi zdi, da si pred tako odločitvijo sam, hkrati pa se še bojiš kaj bodo rekli starši, prijatelji, navsezadnje zdravnik na pregledu. Tja na koncu pač moraš it.
Obstaja več načinov o katerih ne bom pisala, ker nisem niti strokovno dovolj usposobljena, niti nisem šla nikoli delati raziskave na to temo. Ampak si predstavljate, da je en način ta, da te dajo v isto čakalnico in isto sobo z ženskami, ki so tam zaradi spontanega splava. Tam so, objokane, ker se morda trudijo zanositi že leta in leta, pa se vselej konča na neki točki. In tam si. Samo upaš, da se ne bo nobena želela pogovarjati in te vprašati o tem kako to, da si tam. Po tvoji odločitvi, ker ti otrok “ne paše v plan”. To je namreč mišljenje večine ljudi. Kljub temu, da je legalno, kljub temu, da imamo še enkrat pravico o odločitvah o svojem telesu. Ne, to se mi ne zdi prav.
Mnogo žensk svojo odločitev skriva pred partnerjem, ker se bojijo, da bo partner menil, da so ga izdale. Še posebej, če si on otrok želi, ona ne. Mnogo žensk se prav zato ne odloči za splav in rajši “potrpi” in ima otroka. In se sprašuje še leta in leta ali je naredila prav, ali bi morala čutiti več. Mnogo jih družino zapusti. Morda to mnenje ne bo popularno ampak odločitev za prekinitev je lahko enostranska. Odločitev za družino pa to nikakor ne more biti.
Trenutno sem tretjič noseča. In po prihodu tega fantka nimam namena imeti več otrok. Tole je moja zadnja nosečnost in moj zadnji otroček. Imela bom tri. Pa veste kaj je potrebno, če bi se želela odločiti za sterilizacijo pri svojih 32 letih, s tremi otroci (in sterilizacijo se v 70% lahko obrne). Morala bom čakati do 35 leta. Takrat bom šele smela oddati vlogo, ki jo bo ocenila komisija. Če se blagovolijo odločiti, da je to popolnoma moja lastna odločitev (kar naj bi bila) mi bodo morda po 6mesecih odobrili poseg. Prosim naj mi nekdo pove kje v tej zgodbi je odločitev kaj počnem s svojim lastnim telesom popolnoma moja. Ampak o ne ne, če se slučajno zgodi plus, ki si ga ne bom želela, pa si ne bom upala za prekinitev povedati nikomur. Ker to se ne spodobi narediti v srečni finančno stabilni družini in partnerskem odnosu.
Žal mi je za vsak minus, ki bi moral biti plus. Ampak hkrati mi je žal za vsak plus, ki bi moral biti minus. In pomembno se mi zdi, da se to jemlje enakovredno. Mislim, da še dolgo ne bomo tam, kjer bi lahko o tem govorili z večino ljudi, ki nas obkroža, pa vendar upam, da bo čezdalje manj takšnih, ki jih bo tega sram, ki se bodo bale spregovoriti, ki bodo zaradi stigme družbe doživljale še većjo stisko.
Laura